Turizem malo drugače

Ljudje nismo bili še nikoli tako mobilni kot danes. Razdalje, ki so jih raziskovalci in pustolovci pred stoletji premagovali tedne in mesece ter bili ob tem izpostavljeni številnim življenjskim nevarnostim, so danes dosegljive z enim, največ dvema letalskima letoma. Čeprav iz Ljubljane ne bomo našli direktnega leta v Kuala Lumpur ali Sao Paolo, pa bomo že z enim letom prišli do Londona, Amsterdama, Frankfurta ali kakšnega drugega mednarodnega vozlišča, ki je odskočna deska za cel svet. Nekdaj negostoljubna območja so danes postala dostopna in ni nam več potrebno biti Ferdinand Magellan, da bi šli na Ognjeno zemljo, skrajni konec južnoameriške celine. Prav tako nam ni treba biti James Cook, da bi krenili proti Havajem, še toliko manj nas je lahko strah, da bomo na otočju padli pod rokami domorodcev, kot se je to zgodilo Cooku. Namesto pustolovskega duha in kraljevega mandata, danes potrebujemo samo še debelo denarnico, ta nas lahko popelje kamorkoli po svetu. Ta kriterij sicer nemudoma izključi večino svetovnega prebivalstva. Z razvojem turizma pa tudi najbolj siromašni deli sveta, celo vojna žarišča, postajajo “nišne panoge” turistične industrije. Takšen adrenalinski turizem je danes, za primerno plačilo seveda, mogoč na vzhodu Ukrajine, v Iraku, Siriji in drugod. Obiski brazilskih favel ter južnoafriških barakarskih naselij prav tako niso več nič novega ali nezamisljivega. Stvar je že tako utečena, da v obeh primerih sami domačini organizirajo vodene oglede, brez težav pa bomo našli tudi prenočišče. Takšnega vojnega turizma ali geto turizma v današnjem svetu na žalost res ne manjka.

Veliki koralni greben

Če nas bolj “veselijo” okoljske katastrofe, nam tudi tu ne bo zmanjkalo ponudbe, ogledamo si lahko že skoraj izginulo Aralsko jezero, v amazonskem pragozdu opazujemo živalske vrste na robu izumrtja. Mahnemo jo lahko tudi na Papuo Novo Gvinejo in tam poslušamo kakšnega izmed stotin jezikov, ki bodo izumrli v generaciji ali dveh. Zelo pogosto je takšen turizem katastrof povezan prav s posledicami običajnega turizma in njegovih škodljivih okoljskih in družbenih vplivov. Ni pa vedno nujno tako, glede tega kakšne posledice ima turizem na eno največjih svetovnih znamenitosti, Veliki koralni greben v Avstraliji, smo se obrnili na predstavništvo slovenskega Greenpeaca, ki nas je povezalo z njihovimi avstralskimi kolegi. Čeprav je turizem na tem območju izjemno močan, greben letno obišče več kot 2 milijona ljudi, Sara Holden iz avstralskega Greenpeaca pravi: “Res je, da lahko greben, tako kot katerokoli drugo območje, kjer obstaja turizem, utrpi določeno škodo, še posebej zaradi obiskovalcev, ki ne upoštevajo navodil, da se ne smejo dotikati koral, vendar je odgovoren in trajnostno naravnan turizem, ter znanstveno raziskovanje nekaj, kar Greenpeace kljub temu podpira”. Pogosto je namreč prav obisk Velikega koralnega grebena tudi moment ozaveščanja in veliko obiskovalcev se po obisku bolje zaveda pomena ohranitve in zaščite tega habitata. “V vsakem primeru pa je turizem veliko bolj pomemben in bistveno manj škodljiv kot premogovna industrija. Znanstveniki, ki preučujejo greben, že več desetletij poudarjajo, da imamo lahko zdrav naravni habitat ali pa razširjeno premogovno industrijo, ne moremo pa imeti obojega. Zato je naš največji napor danes usmerjen v borbi proti širitvi premogokopov in pristanišč, ne pa toliko proti turistični industriji”, je še pojasnila Sara Holden.

Animal-Picture-Mother-Tiger-Licking-Cub-HD-Wallpaper

Tempelj tigrov

Takšna ozaveščenost in nadzor nad turističnimi dejavnostmi pa so prej izjema kot pravilo. Pogosto prav pomanjkanje ozaveščenosti povzroča in ponavlja škodljive prakse, ki bi jih morali obsoditi ter se boriti za njihovo ukinitev, ne pa da jih podpiramo z našimi novci. Nazoren primer tega je zloraba živali v turistične namene, ki je razširjena v državah jugovzhodne Azije. Na podlagi lastnih izkušenj in dveh mesecev prostovoljnega dela v centru za divje živali kakšnih sto kilometrov južno od Bangkoka, lahko potrdim, da je na Tajskem to še posebej velik problem. Vsi tisti, ki nameravate obiskati to priljubljeno državo, dvakrat premislite preden plačate za ogled plešočega slona ali pa se slikate z opico v naročju. Noben slon se namreč ne rodi kot plesalec, da si jih pokorijo in jih privedejo do tovrstnih, človeku simpatičnih gibov, jih njihovi lastniki podvržejo zelo surovemu tretmaju katerega cilj je podreditev. To pa dosežejo s tem, da psihično zlomijo te veličastne živali, ki so sposobne čustvovanja in pomnenja, ki si ga lastimo samo ljudje. Simpatične kosmatinke, ki nam jih tiščijo v naročje in ponujajo za fotografiranje prav tako niso fotografski modeli že od rojstva. Ob pokoritvi so te opice odvisno od dneva ali noči tudi na pomirjevalih ali na poživilih in ne glede na njihov bioritem prisiljene v stresno fotografiranje. Še bistveno bolj problematičen pa je t.i. “Tiger Temple”, ki se turistom prodaja kot fantazija sožitja budističnih menihov in tigrov. Turisti se lahko, ob plačilu kakopak, sprehodijo skozi ta “tempelj” in se fotografirajo s tigri. Tako si lahko omislimo fotografijo s tigrovo glavo v naročju ter s tem navdušimo prijatelje in družino, ko se vrnemo domov. Neprijetna podrobnost je seveda v tem, da tigri pač niso običajne mačke, ki bi jih crkljali v naročju in se z njimi lahko fotografirali. V vsakem primeru tega najbrž nihče ne bi poskušal početi v divjini. Menihi v templju to “krotkost” ponovno dosežejo z surovo vzgojo, pomirjevali ter vsesplošnim ustrahovanjem. Za Potemkinovo vasjo predstave za turiste so tako na koncu prav nič poduhovljeni menihi, ki jih ne zanima nirvana ampak predvsem višina njihovih bančnih računov.

Video igre in resnične žrtve

V zadnjih tednih je bil močno v ospredju strelski napad v priljubljenem tunizijskem turističnem središču. Zaradi kraja napada je bilo večino poročanja osredotočenega prav na to kakšen vpliv bo to imelo na tunizijski turizem, eno glavnih gospodarskih panog te države. Večina slovenskih turističnih agencij je že odpovedala vse načrtovane aranžmaje in svoje stranke preusmerila na druge destinacije in Tunizije se utegne še lep čas držati zlovešč prizvok nevarne države. Vseeno pa nam lahko da misliti izjava naključnega turista, ki so ga vprašali, če se zaradi napada ne bo več vračal v Tunizijo. Odgovoril je, da ne, da se bo vsekakor še vračal, in da je število napadov v zadnjih petih letih podobno tistemu v Franciji, da na ta način tudi v Francijo ne bi smel več potovati. Odgovor daje misliti saj zareže v sam srž problema, določene države, praviloma muslimanske, imajo prizvok nevarnih držav, kjer nam nenehno preti teroristična grožnja. Četudi je v marsikakšni od teh držav število napadov in žrtev precej nižje kot pa v kakšni zahodnoevropski državi, če države Izrael sploh ne omenjamo. Resnica je v bistvu natanko obratna. Nismo zahodnjaki tisti, ki se bi morali bati obiskov takšnih držav, ampak so oni tisti, ki se morajo bati obiskov zahodnjakov. Ti obiski vendo pogosteje prihajajo v obliki brezpilotnih letal, zato ima povprečen Pakistanec ali Afganistanec neprimerno večjo možnost, da je žrtev zahodnega terorističnega napada, kot pa obratno. O skokovitem vzponu v številu usmrtitev z brezpilotnimi letali smo se pogovarjali z Vasjo Badaličem, raziskovalcem in poznavalcem številnih kriznih žarišč.

Tudi pobijanje na daljavo je travmatsko

Badalič pojasnjuje, da je bistvena razlika med Bushevo in Obamovo administracijo v tem, da ima slednja bistveno več takta kot ga je imela Busheva. V primerjavi s konvencionalnimi vojnami, ki jih je Bush začel v Afganistanu in Iraku, se je Obama stvari lotil veliko bolj pretkano. Večino kopenske vojske je odpoklical, zato pa izjemno povečal število napadov z brezpilotnimi letali. Pod njihovim ognjem je v zadnjih letih tako padlo več sto Pakistancev, Aganistancev, Iračanov in drugih ljudi v regiji. “Problem je natanko v tej oddaljenosti od bojišča. Takrat, ko ljudje niso neposredno življenjsko ogroženi, se veliko lažje odločijo za to, da pritisnejo na sprožilec. Občutek varnosti in oddaljenosti močno “olajša” smrtonosne napade z brezpilotnimi letali”, nam je povedal Badalič. Piloti pogosto poročajo o tem, da vse skupaj doživljajo kot nekakšno video igro, kot vznemirljivo zabavo, ki je ne povezujejo s tem, da njihova dejanja povzročajo resnično uničenje in smrtne žrtve, zelo pogosto tudi nedolžne. Zanimivo pa je, da kljub temu tudi takšno razosebljenje in večtisoč kilometrska oddaljenost od žrtve, pilotov ne naredi imune na post-travamtske stres sindrom, sicer značilen predvsem za čas vietnamske vojne. “Čeprav je vojak daleč od bojišča lahko tarčo spremlja preko video kamer tudi več tednov. Skozi takšno sledenje spozna žrtvino življenje, njegove dnevne opravke, to s katerimi ljudmi se druži, kdo so njegovi prijatelji in družinski člani. Tako se vseeno zgradi neka osebna vez in bližina, zaradi katere se ne moremo več slepiti, da so podobe na ekranu ljudje brez resničnih življenj”, nam je še pojasnil Badalič.

Bodimo odgovorni turisti

Poletne počitnice so pred vrati in te za številne predstavljajo težko pričakovan oddih. Med več kot milijardo turistov, ki letno zaokroži po svetu, smo kot posamezniki le droben kamenček v kamnolomu, to pa nas ne sme ustaviti, da se tudi na našem dopustu ne bi obnašali odgovorno. Namesto, da se slikamo z divjimi živalmi, se raje pozanimajmo o tem ali lahko združimo prijetno s koristnim in raje obiščemo kakšen rezervat v katerem pogosto rehabilitirajo divje živali, ki so jih ljudje imeli za hišne ljubljenčke ali pa kot turistične znamenitosti. Ob obisku naravnih znamenitosti se vedno vprašajmo ali bomo s tem povzročili nepotrebno škodo in ali obstaja način kako si znamenitost ogledati na čim manj invaziven način. Takšne odločitve so lahko naš droben prispevek k temu, da podpiramo bolj trajno naravnane oblike turizma, ki upoštevajo potrebe okolje ter družbe. S tem, ko se bolj poglobimo v kulturo in okolje, ki ga nameravamo obiskati, ga bomo lahko tudi bolj polno doživeli in s seboj prinesli še veliko bolj vznemirljive spomine.

Objavljeno v avgustovski številki Pogledov.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s