Prigoda občana P.p.

Šest majhnih prašičkov je resnobno korakalo po robu kuharjevega lonca.
Pa prvi zabije kajlo: »Tale obara mi prav svinjsko diši, mislim da bom svoje parkeljčke, kar malce pomočil notri!«
Drugi mu odgovori: »V relaciji med strukturo moderne prehrambene industrije in tako imenovanim »malim prašičem« danes zeva nepremostljiva vrzel, zato sem skrajno skeptičen do vaše namere, kolega prašič. Globoko sem namreč prepričan, da čofotanje v obarici ne bo prineselo novega zavezništva med kuharskim in prašičjim razredom« in je seriozno odpujsal naprej po elipsi lonca. V tem trenutku je gromko zaoijnkal tretji, drobna čokata prasetina, oblečena v trenčkot, z baskovsko baretko in grčasto sprehajalno palico. Žareče oglje mu je sililo in neutrudno mežikalo izza pepelnikov s katerimi si je pomagal pri branju predsokratikov.

»Draga kolega, navkljub temu da cenim vajin mladostni angažma, vaju moram opozoriti na nekatere nedoslednosti, ki sta si jih tako mimogrede, kar na horuk privoščila!« v kotičku gobca se mu je malomarno valjala in tlela napol pokajena cigara, ki je žalostno ždela tjavendan in za katero se je zdelo, da prihaja še iz časov zmagovitih pohodov Simona Bolivarja in da že vse od takrat stoično prenaša svoj mizerni obstoj. »Ob vsem vajinem frazarjenju in visokoletečih floskulah sta pozabila, da sploh ne gre za svinjsko obaro, temveč za povsem povprečno telečjo mineštro. Si res lahko privoščimo, da vanjo buljimo kot tele v nova vrata? Jaz mislim, da ne. Celo več, prepričan sem, da gre za eno navadno svinjarijo!« od golega razburjenja je začel besno puhati svoj štrcelj od cigare in ob trenutku nepazljivosti, mu je le ta čofnil v mineštro.

12713

Sedaj so se jim približali še ostale tri pujsetine iz sanitarne komisije, prvi je slavnostno razvil pet metrov dolg pergament, drugi je vmes zatrobental tretji pa zabobnal.V imenu njenega prašičanstva vas vzlic vašega svinjakarstva, katerega opredeljuje in kaznuje sedmi odstavek, tretjega člena, ki v osmem paragrafu jasno…“ Med tem izbruhom uradnjakovščine se je našemu P.p-ju zameglilo pred očmi in brez nadaljnjega omahovanja je omahnil v lonec, v svoj nežen objem ga je sprejela žametna in brbotajoča tema.

Samica, sivina, cviljenje podgan, žarki svobode, zatohlost stoletja ležečih teles.
Nenavaden dogodek-spomin, kot nadležen trgovski potnik vdre v dnevno sobo, skozi vse telesne odprtine mu sili vsiljivost. Iz ušes mu štrilijo visokosenzibilne tipalke, ki po ščurkovsko tipajo in brzijo od lestenca, preko preproge do njenih lakiranih šolnčkov vinsko rdeče barve. Skozi usta se mu vali smejalni plin, ki zastruplja ozračje dehtečih orhidej, pomešano z vonjem praženih jetrc. Orožje množičnega potroševanja, se vrti kot tibetanski mlinček, ponavljajoč mantre starih in slepo odmevajoč v praznino njenega mošnjička. Jezik, ta slinasta anakonda, se je že od njegovega vdora vijačno ovijala okrog prostora in ga delala še bolj neznosno tesnega. Zdaj je že iz vseh koncev in krajev kapljala strupena slina. Nasprotno. Sedela je s prekrižanimi nogami in v med svojimi negovanimi prsti zdolgočaseno vrtela napol izgorelo cigareto. V točno določenih zaporednih trenutkih je mižikala. To zapiranje vek je bilo tako silovito, da ga lahko primerjamo zgolj še z neznosnim loputanjem hrastovih vrat, opuščene poljske blaznice, skozi katero divja veter.

To mižikanje, ki šele v svoji zaprtosti odstre pogled na vse odprte rane, ta odprtost, ki šele v svojem pogledu zarisuje prazgodovino vseh zaprtih pacientov. Med zadnjo vojno je bila blaznica popolnoma opustošena. V atrij je treščila bomba, za katero so kasneje trdili, da je bila namenjena bližnji tovarni streliva. V galopu so se razbežali na vse štiri konce sveta. Diaspora divjih konj, katerih možnosti za udomačitev so bile dokončno izgubljene. Tistim redkim sprehajalcem, ki so od daleč previdno opazovali opuščeno zgradbo je vsakič znova zaledenela kri. Veter je besno tulil po žilah blaznice in v peklenskem tempu zapiral in odpiral hrastovo zaklopko. Parni stroj je zahteval gromozanski davek, v globočinah svojega drobovja je oddelek I.D. skrbel za zmeraj nove žrtve, ki so se metale v njegovo žrelo. so se skrile, plin se je razkadil in kača spodvila. Trgovski potnik je kot prestrašen deček poskušal uiti, vendar se je ob vsej naglici spotaknil ob šolnček in v loku poletel, ter se utopil v telečji obari, ki je mirno ždela in brobtala ob svoji sosedi, praženih jetrcih.V tem trenutku se je čez mesto razlival, kar brezkončen promet.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s