Samo Amor

Trajna rešitev začasnega problema. Edino zares svobodno dejanje. Zasilni izhod za slabiče. Zavrženo uničenje od Boga danega. O tem na kakšen način se v družbi pogovarjamo o samomoru, kako ga razumemo, moralno presojamo in popredalčkamo, bi brez težav našli še veliko drugih razlag, vendar nas te v resnici ne bodo zanimale. Če parafraziramo naslov odličnega filma, “Pogovoriti se morava o Kevinu”, v katerem se sprenevedanje in zanikanje iztečeta v tragični pokol, lahko rečemo- pogovoriti se moramo o samomoru. Samomor je ena tistih stvari, ki na najbolj boleč način ponazarjajo, da se težave s tem, ko jih vztrajno zanikamo, nikakor ne rešijo same od sebe.

Sokratova smrt, Jacques-Louis David

Pogosto v človeški zgodovini je bil uporabljen kot skrajni način za izražanje političnega nestrinjanja. Najbolj boleč način samousmrtitve, samozažig, pri tibetanskih menihih še naprej ostaja sredstvo protesta proti uradni kitajski politiki. V zadnjih letih je njihovo število skokovito naraslo (138 samozažigov od leta 2009). Znan je primer samozažiga češkega študenta Jana Palacha, v znak protesta proti zadušitvi Praške pomladi 1968 s strani Sovjetske zveze. Štiri desetletja kasneje, leta 2010 je bil tunizijski ulični prodajalec, Mohamed Bouazizi tisti, ki se je iz obupa polil z bencinom in zažgal pred mestno hišo ter s tem sprožil Arabsko pomlad. To nezamisljivo obliko upora in nepokoriščine pa sta si privoščila tudi Stalinova žena, Nadežda Alilujeva, in eden njegovih najbližjih prijateljev, Grigol Ordžonikidze, oba v znak protesta proti njegovi politiki.

Četudi se tovrsten upor le redko razplamti, kot v Bouazizijevem primeru, pa še vedno pretresljivo priča o tem kaj vse je človek pripravljen žrtvovati za lastna prepričanja. Samomor ni vedno samo oblika upora, temveč je lahko tudi način napada, kot v primeru japonskih samomorilnih pilotov, kamikaz, na koncu druge svetovne vojne. Obstajale so tudi, sicer manj znane, morske različice kamikaz- shin’yō samomorilski motorni čolni, fukuryu– samomorilski potapljači in kaiten– človeški torpedo ter kopenski nikaku– vojak bomba). Med finančno krizo so pogostejši tudi “ekonomski samomori”, predvsem v Španiji, kjer so vezani na prisilne izselitve. V Italiji obstaja fenomen “belih vdov”, žena katerih možje so si zaradi dolgov podjetij vzeli življenje. Strogo gledano ima samomor vedno politično-ekonomsko razsežnost, vprašanje pa je seveda kako zelo je ta poudarjena in na kakšen način se v posamičnem primeru odraža.

Neverjetno kot se sliši, pa vendar, na temo samomora obstaja tudi nekaj odličnih komedij. Takšna sta na primer filma “Wristcutters: A Love Story (2006)in “Archie’s Final Project (2009)”, v knjižnem formatu pa npr. klasika Arta Paasilinna, “Očarljivi skupinski samomor” in “Trgovinica za samomore” Jeana Teuleja. Nedvomno bi jih lahko našli še veliko več, najbrž pa ni naključje, da sta slednja prav Finec in Francoz, predstavnika naroda, ki tako kot Slovenci, čeprav neprimerno manj trpijo za visoko samomorilnostjo. Filma sta vredna ogleda, knjigi branja, hkrati pa se ob njihovem skupnem presojanju pokaže neka slepa pega. Natanko tisti tabu, ki naj bi ga žanr komedije razgalil in razbil, se v vseh štirih primerih spretno izmuzne in vztraja naprej. Četudi knjigi in filma vsebujeta figure in momente “resničnih” samomorilcev in dejanskih samomorov, ti nikjer niso v prvem planu. V njem so namreč liki, ki se naposled izkažejo za simpatične in spodletele samomorilce, za ljudi, ki so se sicer zares nameravali ubiti, vendar jim to po spletu srečnih naključij in spoznanj, na srečo ne uspe, celo več- tako kot prej v življenju, zdaj v samomoru ne vidijo več smisla. Nepoboljšljivi samomorilci pa znotraj vseh štirih zgodb vseeno ostajajo na margini in na ta način še naprej tabuizirani. Dvoumno sporočilo takšnih zgodb gre nekako takole- prav nič ni narobe s samomorom in tudi samomorilci so lahko povsem simpatični ljudje, če se le ne ubijejo, seveda. Sicer pa, saj veste tistega o samomorilcih- več jih je, manj jih je.

Samomor je tako prav lahko tema “mainstream” kulturne produkcije, a le, če se držimo pravil lepega vedenja in svoje glavne junakinje ali junaka ne ubijemo ali pa vsaj ne ubijemo dokončno. Tako samomor ostaja varno v karanteni, tako kot druge marginalne teme, ki nas ne vznemirjajo in nadlegujejo v našem vsakdanu. Pa seveda nas, prav zato, ker so tako moteče jih je sploh potrebno odrivati na stran, jih zanikati in se sprenevedati. Ne spomnim se, da bi kdajkoli katerikoli politik govoril o tej problematiki, kaj šele, da bi jo obravnaval tako kot si zasluži, torej kot prvorazredno politično temo. Ta pač ne prinaša kaj veliko političnih točk in je nasploh nehvaležna za odpiranje. Kot družba pa s tem ljudem v najhujši stiski dajemo vedeti, da niso naš problem, da so za svoje težave odgovorni sami kot tudi za njihovo reševanje prav tako. To pa je najhujši in najslabši možen signal, ki ga lahko takšnemu človeku damo. Njegove najgloblje strahove, bojazni in tesnobe na ta način močno okrepimo in pot v samouničenje še pospešimo.

Danes tako pogosto demoniziran in napačno razumljen islam, pozna koncept džihada, t.i. svete vojne, manj znano pa je, da obstajata (vsaj) dve vrsti, mali in veliki džihad. V nasprotju s splošno predstavo je to na kar se sklicujejo islamisti, mali džihad pa še tu gre v resnici za zlorabo pojma. Tega kar počne Islamska država pač v nobenem smislu ni moč povezovati z islamom. V vsakem primeru pa je z vidika islama bistveno bolj pomemben koncept velikega džihad, tj. notranjega boja, boja s samim seboj. Takšen boj predpostavlja spoznanje svojih najglobjih strahov, soočanje z njimi in naposled tudi premaganje teh strahov. Psihoanaliza v grobem pomeni natanko to, podoživljanje, soočanje in odpravo svojih najglobljih travm. Za zadnji zavoj pa islamu in psihoanalizi dodajmo še zobozdravniško ambulanto, tako bomo še natančneje orisali zakaj je soočanje s strahovi in travmami, strašljivo in travmatsko samo na sebi. Ljudje smo seveda različni in nedvomno so med nami tudi takšni, ki naravnost uživajo ob obisku zobozdravnika, upam pa si trditi, da nas večina ne deli tega navdušenja. Ampak kaj sta v resnici tista tesnoba in nemir, ki nas prevevata v čakalnici? Nas je res tako zelo strah bolečine in vseh mogočih posegov, ki jim bomo podvrženi? Morda, v vsakem primeru pa se na koncu izkaže, da vse skupaj le ni bilo tako hudo kot smo si zamišljali. Ne, tisto kar je pri vsem skupaj najbolj strašljivo je prav strah pred neznanim, tako kot takrat, ko sedimo pred profesorjevim kabinetom, enostavno ne moremo vedeti kaj točno nas notri čaka. Tisto kar nam naganja strah v kosti je neznano samo.

Smrt Seneke; Manuel Domínguez Sánchez

Soočanje s strahom pred neznanim, še posebej pred neznanim v samem sebi pa je nedvomno velik boj in zelo hrabro početje v izogib katerega je človek sposoben izumiti tisoč in en način. S tem pa se vrnemo k naši naslovni temi, če kaj, potem je samomor tisto v čemer se strahovi pred neznanim izredno močno zgostijo in prepletejo. Samo dejanje in smrt sta pri tem nemara še najbolj “sprejemljiva” in očitno sta, da ju kot družba tako vztrajno toleriramo/ignoriramo. Zares strašljivo in nezamisljivo je tisto neznano, kar človeka sploh privede do takšnega dejanja. Tu pa se izkaže zakaj gre pri samomoru za nekaj, kar je potrebno tako odrivati na stran in zanikati. V resnici nas prestraši nekaj v nas samih, strah nas je, da bi se še sami “nalezli” kakšne izmed groznih duševnih bolezni, ki bi tudi nas pahnile v to samopogubo. Zato se je od takšnega človeka bolje distancirati in imeti z njim čim manj opravka, tako nam vsaj med vrsticami svetuje družba in naš odnos do samomora. Vsekakor pa kaj veliko več kot ga ali jo poslati k psihiatru oziroma hospitalizirati, tako ali tako ne moremo storiti, kajne? Seveda je strokovna pomoč pomembna in neobhodna, vendar je zaradi narave bolezni še bistveno bolj pomembna prva pomoč.

Mimogrede, tragično je, da se depresijo namesto kot resno in vse bolj razširjeno civilizacijsko bolezen, še vedno prepogosto omalovažuje in odpravlja kot stvar slabe volje, pri kateri pomaga malce športa in smeha. Vsakomur, ki opravlja vozniški izpit jasno povedo, da prva pomoč velikokrat pomeni razliko med življenjem in smrtjo, četudi nismo profesionalci je vedno bolje storiti nekaj kot nič. Žrtvi prometne nesreče, ki nezavestna leži pred nami pač ne bomo šli razlagati, da naj skoči na urgenco in si uredi strokovno pomoč. Pomagali ji bomo. Na podoben način bi se morali biti sposobni odzivati tudi takrat, ko pri bližnjem zaznamo znake samouničevanja. Te lahko vidimo tako skozi posameznikovo obnašanje in način življenja kot skozi njegovo mišljenje.

Prva pomoč za samomorilca pa je pogovor. Ne pogovor s katerim bomo človeka prepričevali, da je vse lepo in prav, ter, da za vsakim dežjem posije sonce. Temveč pogovor v katerem bomo sogovorčino oziroma sogovorčevo stisko pripoznali kot resnično in kot posledico resničnih življenskih travm. Takšen pogovor od nas terja ne le, da poslušamo in prisluhnemo, ampak predvsem, da slišimo in razumemo. To pa je moč doseči samo takrat, ko nas ni strah, da se bodo stiske o katerih poslušamo, razrasle in eksplodirale v nas samih, samo takrat, ko jih ne dojemamo kot nalezljivih in življenjsko ogrožujočih. Tako malo je potrebnega, da človeku ponudimo tisto prvo rešilno bilko na poti okrevanja in tako neskončno veliko, če tega nismo zmožni videti in ne znamo dati. Videti in znati pa se lahko naučimo le skupaj.

Vizualije: Vir#1, vir#2

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s