Perspektive Levice

levica-združena-levica-kongres-ujedinjenja-twitter-e1498584987619

V soboto, 24. junija je slovenska država praznovala 26. obletnico razglasitve samostojnosti. Na predvečer dneva državnosti pa se je odvil tudi ustanovni kongres Levice, na katerem sta se dve članici koalicije Združena levica, Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije (TRS), združili v enotno stranko, Levico. O zgodovini in predzgodovini tega združevanja bi bilo mogoče in tudi potrebno napisati precej, zdaj, ko je ta proces zaključen je tudi nastopil pravi čas za tovrstne politične analize in kritične refleksije. Vendar se bo ta zapis zavestno poskušal omejiti predvsem na kratko in srednjeročne perspektive, ki jih je moč predviditi v nadaljnjem političnem delovanju Levice. Namen takšnega poskusa je, da se, kolikor je to sploh mogoče, ogne, predsodbam o tem kaj se je do zdaj dogajalo v poskusu obnove oziroma vnovične zastavitve socialističnega projekta v Sloveniji. Glavni namen tega zapisa je namreč predvsem vprašanje perspektiv. Preden se jim posvetimo je potrebno pripoznati, da o nobenih perspektivah seveda ni mogoče govoriti brez zgodovinskega zaledja na katerem se te izrisujejo.

Združevanje Združene levice v resnici v takšni ali drugačni obliki poteka že vse od konca leta 2013, ko so se začeli prvi pogovori med zdaj združenima TRS in IDS, in Demokratično stranko dela (DSD, kasneje preimenovana v ZL(Združena levica)-DSD). Trem strankam se je pridružila še 4. skupina, ki je predstavljala platformo za civilnodružbena gibanja in posameznike/ice. Koalicija je nato, v letu 2014, skupaj nastopila na evropskih, predčasnih državnozborskih in naposled še na lokalnih volitvah. Polovica koalicije v obliki novonastale Levice, zdaj oči uperja predvsem na bližajoče se državnozborske volitve, ki se bodo odvile enkrat v prvi polovici naslednjega leta. Natanko to je tista perspektiva, ki nas bo na tem mestu najbolj zanimala. Zdaj že nekdanji ZL, javnomnenjske ankete že vse od vstopa v parlament, konstantno in konsistentno napovedujejo izboljšanje volilnega rezultata. Namesto zdajšnjih šestih poslancev bi, v kolikor se ne zgodi kaj usodnega, Levica lahko računala na deset, dvanajst ali celo več poslank in poslancev. Ob tem velja spomniti, da so ankete po vstopu ZL v parlament pokazale, da si je večina njenih volilcev želelo, da bi stranka vstopila v vlado in se povezala s trenutno vladajočo Stranko modernega centra, predsednika vlade, Mira Cerarja.

Iz bolj kot ne vljudnostnih pogovorov se ni izcimilo nič in ZL je začela s svojo opozicijsko potjo. Glavno vprašanje, ki se postavlja je ali si bo opozicijsko držo lahko privoščila oziroma jo vzdržala tudi po volitvah 2018. Kot vsaka stranka v parlamentarni areni, si tudi Levica želi čim boljšega volilnega uspeha, a večji kot bo ta, večji bodo pritiski, da stranka postane del vladne koalicije. Vendar kakšne? Obris te nam lahko nakažejo zadnje javnomnenjske ankete. Sodeč po teh bi zmagala Slovenska demokratska stranka Janeza Janše, s skoraj 15-odstotki oziroma 23 sedeži. Na drugem mestu bi bil SD z 18 poslanci, na tretjem SMC s 15, četrtem Levica z 12. Desusu bi pripadlo 11 poslanskih sedežev, Novi Sloveniji pa 9. Če za trenutek odmislimo novonastalo stranko Aleša Primca, tudi ob vstopu v parlament bo ta bržkone odžirala volivce SDS-a in NSi-ja, je pred nami izredno zanimiva slika, ki kar vabi k špekulacijam o koalicijsko-opozicijski kombinatoriki. Kljub temu, da sta se SDS in NSi v zadnjih letih, predvsem po zaslugi prve, močno oddaljili, predpostavimo, da združita sile in imata skupno 32 poslancev, kar je seveda daleč od parlamentarne večine, tj. 46 mandatov. Če k temu dodamo še glasove Desusa še vedno pristanemo na 43 poslanskih sedežih. Kakršnokoli miselno naprezanje s katerim bi takšni, niti približno samoumevni, desni koaliciji, prineslo državnozborsko večino, pa že prestopa špekulacije in vstopa v žanr fantastike.

Če zdaj pogledamo kakšna bi bila računica na drugem, domnevno “levem” političnem polu, že zdaj vladajoče tri stranke (SMC, SD in Desus) prav tako naberejo 43 sedežev. Da bi se tej koaliciji pridružila SDS je povsem nepojmljivo, da bi se ji NSi pa komaj kaj bolj verjetno. Ostane torej Levica, ki bi s svojimi 12 mandati prinesla udobno 55-člansko večino v 90-članskem parlamentu. Kljub temu, da je gromozanski uspeh, ki ga je na zadnjih volitvah doživela SMC (36 mandatov) močno splahnel, pa skupni seštevek “levega” pola, vseeno ne predstavlja politične tržne niše, ki bi upravičevala nastanek kakšne nove, levoliberalne stranke. Če še naprej vztrajamo v vulgarni politično marketinški govorici, lahko zaključimo, da je ta prostor že saturiran oziroma zasičen. Levoliberalna srenja v Sloveniji tako lahko zaključi samo, da je potrebno delati s tem, kar že imamo, a vprašanje je ali je s slednjo pripravljena delati tudi Levica? Običajna, proti SDS in Janezu Janši usmerjena združevalna histerija za Levico do zdaj ni bila značilna. Nasprotno, ta je nastala iz vstajniškega gibanja čigar glavno geslo je bilo: “Vsi so isti!”, v smislu vsi, tj. liberalni, konservativni in socialdemokratski politični tabor so del ene in iste politično-kapitalske zvezanosti, ki ji nasprotujemo en bloc. Če smo pošteni je bila Levica pri tovrstnem nasprotovanju tem trem taborom, do zdaj tudi zelo konsistenta. A v perspektivi, ki smo jo orisali bo za to konsistentnost potrebno plačati visoko ceno.

Levoliberalni mediji in inteligenca, že zdaj navijajo, da Levica “prevzame svoj del odgovornosti” in se ne izogiba vstopu v vlado. Ker zastopajo in nagovarjajo praktično isti del prebivalstva, ki mu je politično najbolj blizu Levica, si ta težko privošči, da te pozive zgolj ignorira, še toliko bolj, če res pride do primera, da bo od (ne)vstopa te odvisno formiranje vlade. Zato ni presenetljivo, da je bilo eno glavnih sporočil kongresa, da je Levica pripravljena tudi na vstop v vlado, ampak, če bodo upoštevani določeni pogoji, tako imenovane rdeče črte. Takšno poimenovanje morda ni najbolj posrečeno, saj ga je uporabila že Siriza in potem večino teh rdečih črt pod pritiskom mednarodnega kapitala in njegovih političnih ekspozitur, tudi prestopila. Pa vendar, ti pogoji so tudi v primeru Levice klasični in pričakovani- brez sodelovanja v vladi, ki bo privatizirala, razprodajala državno premoženje in nasploh nadaljevala z neoliberalnimi politikami. Glede na to, da so popolnoma vse zgoraj naštete stranke, pa naj je šlo za leve ali desne vlade, te politike že izvajale, načelno gledano, sodelovanje z njimi sploh ne bi bilo mogoče. Natanko to bi lahko predstavniki Levice tudi poudarili, vendar naglas ni bil na drugem sodelovali bomo pod temi in temi (nemogočimi) pogoji, torej sploh ne bomo, ampak na prvem delu Pripravljeni smo na sodelovanje v vladi…

Zdi se, da je takšna napoved, eno leto pred parlamentarnimi volitvami, bolj kot karkoli drugega, predvsem napoved trdega pogajalskega izhodišča, ki pa ga bi bilo po potrebi mogoče omiliti, prilagoditi, kontekstualizirati ipd. S tem pa bi “nemogoče “sodelovanje v kakršnikoli koaliciji, vendarle postalo mogoče. Ob tem obetu pa ne gre samo za že izpostavljene pritiske javnomnenjskih in medijskih voditeljev levoliberalne srenje, ampak je vprašanje, kolikšen, če sploh kakšen, odpor bi ideja o vstopu v vladno koalicijo, doživela znotraj vrst same Levice? Z vidika njenega nastanka je to sicer res nekaj nepojmljivega, vendar je potrebno izpostaviti, da se je kadrovska struktura, na primer IDS, izrazito spremenila. Na dan združitvenega kongresa je iz stranke izstopila 94 članic in članov, približno še enkrat toliko pa v obdobju od njenega nastanka, marca 2014 naprej. V stranki, ki je štela nekaj sto članov, je bil to znaten osip, ki je bil deloma nadomeščen z novim članstvom, ki pa je v stranko vstopalo potem, ko je ta že dosegla preboj v parlament.

V najboljšem primeru so te kadrovske spremembe rezultirale v pozitivni ničli, v nobenem primeru pa stranki ni uspelo doseči množičnega porasta članstva, kljub temu, da so določena prizadevanja v tej smeri, obstajala. Odgovore, ki bi jih bilo treba šele poiskati in politične prakse, ki jih mora levica tudi globalno gledano, šele iznajti, zato vsiljuje “realno obstoječa” politična praksa, torej meščanska predstavniška demokracija. V zadnjem stoletju sta si tako socialdemokratski poskus dolgega marša skozi institucije, kot komunistična revolucija in odprava meščanske države, na njenih institucijah polomila zobe. Novih odgovorov na te stare dileme ne prinaša niti slovenska Levica, brez kakršnekoli zajedljivosti pa lahko zatrdimo, da jih niti ne išče več zares. Na koncu se zdi, da je, tako kot številne druge levice po Evropi, ujeta v svojevrsten kavelj 22. Da bi uspela v institucijah meščanske države mora igrati po njenih pravilih, a bolj uspešna kot je v tej igri, večje ideološke in politične koncesije je prisiljena dajati. Marš skozi institucije se je do zdaj namreč vedno znova izkazal za dolgi pohod, ki ga lahko opišemo z besedami- od zmage do zmage, do končnega poraza.

(članek sprva objavljen na portalu Bilten.org)

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s