Nenavadni primer Kristjana Kraigherja, 1. del

Pismo, ki sem ga prejel pretekli teden, je, tako kot je pri meni običajno, dlje časa ležalo na pisalni mizi. Zakaj bi se vznemirjal, po tako imenovani polžji pošti, dandanes dobivaš samo še račune ali pa listke, da moraš iti nekaj prevzeti na pošto.

Ampak to pismo ni bilo ne eno ne drugo, je pa zato vseeno dlje časa ždelo, najbrž izgubljeno, med prej našteto navlako. Morda bi se ga še potrudil odpreti, če ga zaradi dolgočasnega oblikovanja, ne bi sprva zamenjal za nek butast državni dopis.

Pismo bi se povsem lahko tudi izgubilo med drug v drugega sesedajočimi se kupi papirja na moji mizi, če jih ravno tega dne ne bi razkopaval in nečesa, kaj točno sem že pozabil, iskal. Tistega sicer nisem našel, mi je pa zato v naročje padlo pismo, ki zdaj ga več nisem mogel ignorirati. Prijel sem ga v roke in z začudenjem ugotovil, da sploh ni naslovljeno name, temveč na gospoda Kristjana Kraigherja. To ni bilo niti blizu mojemu imenu- Štefan Bassini, kakršenkoli zatipk zato ni prišel v poštev, sicer pa ime in naslov tako ali tako nista bila natipkana ampak napisana z nalivnim peresom.

Če je bilo ime popolnoma zgrešeno in bi pismo enostavno lahko vrnil na pošto, pa se je vse skupaj začelo zapletati z naslovom. Ta je bil “pravi”, natančneje, to je bil njegov naslov- pravi kraj, poštna številka, ulica in ulična številka. A tudi to bi bilo moč pripisati nenavadni zmoti po kateri se naslov in naslovnik pač nista ujemala. Zares neobičajno pa je postalo, ko je na zadnji strani kuverte videl pripis dostaviti v 4. nadstropje, v stanovanje številka 48. Torej v njegovo nadstropje in v njegovo stanovanje.

Radovednosti zdaj več ni mogel zadrževati, hlastno je poskušal odpreti kuverto in končno razodeti njeno skrivnostno vsebino. A namesto tega mu je uspelo le to, da se je na njenem robu grdo urezal in mu je iz desnega palca začela curljati kri. Nejeverno je pogledal, zdaj mokro rdeči in kapljajoči palec, zaklel: “Klinc pa ta kurčeva kuverta!” in si ga ponesel v usta ter začel cuzati rano. Vedno ga je presenetil kovinski okus krvi, nekaj tako umetnega je bilo na njem, spomnil se je borovničevega soka, ki naj bi bil bogat z železom in zato dober za kri. S hladno vodo si je palec še malce izpral, ocenil, da obliž ne bo potreben in se namenil ponovno odpirati pismo. V tem mu je začel v žepu zvoniti telefon, na zaslonu se je izpisalo Samovšečni podelanček in Kristjan se je nejevoljno javil in dejal: “Dober dan, gospod direktor!”

“Kristjan, poslušaj, saj veš kako tenkočuten in razumevajoč šef sem? Ja, vem, da veš. No poglej, v našem avstrijskem obratu sem se spomnil imenitne kampanje za spodbujanje produktivnosti delavcev. Tega mi ne bi bilo treba, saj vem, saj vem…” je direktor žlubodral svoj govor, četudi mu Kristjan sploh ni odgovarjal, niti ni bilo mišljeno, da mu. Že hitro se je naučil, da so direktorjeva vprašanja izključno retorična in jih zastavlja ekskluzivno sebi. Zgolj enkrat, ko je v podjetju delal prvi mesec, je storil napako, da je na eno teh retoričnih vprašanj poskušal odgovoriti. Takrat ga je direktor Saltinboux osuplo pogledal in vanj nekaj časa mežikal s svojimi malimi prašičjimi očki, nato pa stresel glavo in oba podbradka ter nadaljeval, kot da se nič ni zgodilo oziroma je imel le nek nadležen prisluh. Od takrat naprej je Kristjan vedel, da njegovo delo ni govorjenje, ampak poslušanje in izvrševanje.

“… ampak navkljub vsemu sem se odločil, da to storim, četudi na lastno škodo in povem ti, dragi Kristjan, ta sploh ne bi bila zanemarljiva. Da čustvenih bolečin, ki mi parajo dušo pri vsem skupaj, niti ne omenjam. No ja, včasih je potrebno storiti tudi kaj dobrega za druge, četudi sami od tega nimamo nobene koristi, kajne. Vem ja, noro, naravnost samomorilno je to v tem našem svetu, razum to že ve, ampak srce mi ni pustilo, da ukrepa ne bi vseeno izpeljal. Oh, saj ga sploh še nisem omenil, joj, vidiš, kako me čustveno razburkajo te reči. No ja, najbrž ni moč mimo tega, da ti kar povem, kar sem storil. Tuje delavce bom s ponedeljkom odpustil, v teh časih je potrebno pokazati poseben čut za potrebe lokalnega prebivalstva, mu vrniti dostojanstvo, ki mu pritiče in tuji delavci so tu pač tragična kolaterala, jaz tu žal nič ne morem, stvari so onkraj mojih rok.

Ta izpraznjena delovna mesta, mislim, da jih je nekaj sto, morda tisoč, ne vem, matematika mi ni šla nikoli dobro od rok, bomo potem ponudili domačemu prebivalstvu in računam, da bo ta gesta pozitivno vplivala na pripadnost, s tem pa tudi na storilnost delavcev, ki bodo ostali. Ja, seveda, vem, da razumeš in me podpiraš Aha, še ta malenkost, iz obrata se me klicali, da je v zvezi s tem ukrepom neka nejevolja, da grozijo celo s stavko, le kdo bi razumel te preproste duše? Seveda boš tako ljubezniv, da jim boš še osebno pojasnil zakaj je to v njihovem najboljšem interesu, kajne? Sijajno, sem vedel, da se lahko zanesem nate, moj ljubi Kristjan, no, pa lep dan še naprej, ta-ta!” in že ga ni bilo več na zvezi. Tipično, spet se je nekam samovšečno podelal, on pa mora zdaj za njim pucati drek.

Pograbil ga je sveti bes in s silovitim zamahom je s svojo, kot medvedjo šapo veliko roko, iz mize pometal vse kar je na njej ležalo in ob tem razjarjeno zarjovel: “Prokleta pizda Saltinbouxjeva, zadnjič, da zate opravljam umazane posle, zadnjič!” Ko se mu je bes nekoliko razkadil je na mizi ponovno uzrl belo kuverto, edino reč, ki ni zaplula po zraku ali zgrmela po tleh. “O, ti pismo, zdajle je pa konec heca” je Kraigher z blaznim pogledom začel vihati rokave in se bližati mizi, kot, da se podaja v najbolj srdit gostilniški pretep.

Se nadaljuje…

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s