P kot Podganji kralj

“Ej Deka, dej ne seri no, to si si spet neki zmislu”. “Majkemi, nisem si, stari! Podganji kralj res obstaja”.

Nihče ni vedel točno zakaj so Deko začeli klicati Deka, je pa o tem krožilo več misterioznih različic. Nekaj si jih je najbrž Deka izmislil kar sam. Ena je bila, da se ga je na nekem partyju napil na mrtvo in potem zgolj v gatah in ogrnjen z deko, odlutal nekam po cesti, dokler ga niso kasneje našli kako spi v jarku. Ogrnjen z deko, seveda. Druga varianta je bila, da so ga klicali Deka, zato, ker je bil debeluh. Ne tist zašpehan Američan, podoben Grimer pokemonu, ampak tko, kako bi človek rekel, kleno debel. Roke in noge je imel mišičaste, ramenski obroč impozanten, ampak vamp je pa tudi imel, da je imel. No, v zvezi s tem naj bi ga začeli klicati Deka, ker so ga zajebavali koliko dekagramov je že shujšal. Tretja, gotovo ne zadnja, varianta pa je bila, Deka, krajše za dekan. Zato, ker je imel Deka vedno neke svoje teorije, ki si jih je včasih tudi kratko malo izmislil ali kot je Deka rad rekel: “Vse ima svoj konec, le klobasa ima dve in domišljija tri”.

“Ne, no, resno ti pravim, Podganji kralj je totalno obstajal. Med drugo svetovno so tm nekje v Indokini zajeli ameriške vojake in jih potem imeli v taborišču. Zdej to je trajal vse do konca vojne, tko, mislim, da je blo kr par let vse skupi. Glej, mi si danes mislimo samo kako so bila taborišča v kurcu in koliko je ta folk pretrpel in vse, kar ja, itak, da je vse res, ampak tle je blo še neki več. Lajf se vseeno ni ustavu, prilagodil se je, a veš, tko k voda vedno najde pot ali ti pa trava zraste iz razpoke v betonu. Lajf najde pot. Jaz sem bral o tem modelu, ki je bil v taborišču in je postal Podganji kralj”.

Deka je včasih razmišljal o tem kako grdo se ljudje obnašamo do podgan, koliko enih pizdarij so morale preživeti laboratorijske podgane, za koliko glupih eksperimentov so morale pocrkati. Pa potem, da so prenašale kugo, da kot podgana pobegneš iz potapljajoče se ladje. Podganam nikoli ni blo lahko, ampak človeštvo bo šlo mogoče v maloro, podgane bodo pa ziher še tu.

“Ja, ok, ampak še vedno ne vem kaj kdo je bil ta tvoj mudel, Podganji kralj?” “OK, ok, sej pridemo do tja. Skratka, lajf v taborišču je u kurcu lajf, se razume, ampak je še vedno lajf, še vedno si u gibanju, vsak dan se moraš zbudit, it srat, čeprav najbrž niti nimaš kej velik, pol pa delat. Ampak tud u taborišču se ne dela nonstop, sej ne morš, mislm, sploh, če je delovno taborišče, so vseen moral pazt, da je bla neka sprejemljiva stopnja umrljivosti. No, kokrkol, Podganji kral se je spomnu, da ob tem usranem rižeku s katerim jih vsak dan futrajo, skor nikol ne dobijo mesa. Zdej, sej veš kako pravjo, da u sili še hudič muhe žre al pa podgane. Ja, zkva pa ne podgane? Tko si je rekel Podganji kral in postal Podganji kral. Mudel je praktično začel dilat podgane, jih lovit, odirat, kuhat, pečt, predvsem pa, ja, dilat”

Pred očmi se mu je zvrtinčila drobna snežinka. Spomnil se je stripa, ki ga je nekoč bral. Na travniku se igrajo otroci, prv slika. Nekje drugje je krematorij, druga slika. Tretja, skozi dimnik gredo saje. Četrta, otrok zakliče: “Glej, snežinka” in iztegne jezik. Peta, nanj pade saja iz krematorija. Glede tega krematorija je pa itak smešna zgodba, ko so ga kupovali, bilo je nekje v začetku petedesetih, ko je bil spomin na vojno še zelo živ, so se meščani pizdili, češ, kako je drag. Upravljalec pa se je pridušal, da drag je že, ampak, da je pač iz inozemstva, in da se toliko pač plača nemško kvaliteto in zanesljivost!

“Okej, okej, štekam. Ja, v bistvu kr carsko, se prav ne glede na to v kakšnem dreku si, vedno se lahko najde, ki si iz njega zgradi prestolček in reče, ajde, zdej sem kral- klanji se!” “Ja no mudel, točno to, kral si dokler te ostali priznavajo za kralja, čim te ne več, pol se takoj tud tvoj drekostol raztopi in ste spet vsi u istem dreku. Točno to se je zgodil Podganjemu kralju, pol k je blo konc vojne je čez noč postal obična nula. Zdej pa poglej koliko podganjih kraljev si u lajfu srečal, u osnovni šoli, gimnaziji, na faksu, pizda, povsod jih maš, ampak na koncu so vsi spet obične nule. Heh, jaz pravim, kva bi se jebu, če veš, da bomo na konc vsi na istem… Alo, kvaj to, a je Stocka zmankal, ma dej no, kolk je ura, alo, pičimo do Maksija, ni še devet!”

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s