B kot basa

“Mom-basa, mom-ba-sa-sa, a veš, tko k je blo v Jebiga! Mu ha-ha-ha, mu ha-ha-ha. Hehe, a veš pol je na konc tist kmet z vilami uletel pred Žmauca in fental enga modela. Mislm, men je bil Jebiga tko en najboljših slovenskih filmov, ajde, zdej jih je več, ampak to je blo kr neki časa nazaj, ane. Kva zdej, a si se poroču z baklo, al boš kej pesnu?”

Ljubljana v oktobru, hlad, ki se še ni zažrl, listi, ki še niso zgnili. Otožnost minevanja, ampak kot škrnicelj toplih kostanjev prijeten občutek, da je nekaj vseeno bilo. Če je jesen minevanje, zima nič, pomlad postajanje, potem je poletje bit. Komad od Zmelkow o biti, veseli in debeli, ki leži na plaži, mu je šel vedno na kurac, podobno kot takrat, ko je fotr zabavljal, da filozofi filajo zofe. Je imel pa zato rad tist drug komad: “Problemi so, problemi bojo, kurc jih gleda, seveda!”

“A dej, kaj je to spet ena albanka, ziher je špricana s strihninom, pa še polna je semenk, pizda no. Aja, a veš kaj sem zadnjič nabavil? Čilum! Ja, ne vem že kje, pomojem v tistih štacunah k maš pocen orientalsko robo, pa sej veš, tista cheap-ass poduhovljena jajca. V Indiji baje tko pohajo, v bistvu daš samo travo in tobak, potem pa vlečeš čez ta čilum, ki je tak kamnit tulc, vlečeš k dimnik, in ja, si tudi zalepljen k da bi dimnik ganje inhaliral. Hehe, ta drug model je takrat bruhal, jaz sem bil pa tko, mal je blo že over the top vse skupi. Sej veš kako je pr ganji, k te že mal napsihira vse skupi, pa ti pulz nabije v tri pm, ampak je šlo pol nekak”. S supergo je drsal po pesku in s konico risal nekakšne vzorčke, ki jih je že v naslednjem hipu spet zasul s peskom.

Mladost je nekako impregnirana z nesmrtnostjo, vse nastaja, je čista pomlad življenja, zelo težko je živeti tukaj in zdaj. Vedno hočeš naprej, še hitreje, kot, da je življenje tek na ovire, in da prideš na koncu na cilj na katerem se vse razreši. Ampak se seveda ne, sčasoma se čas upočasni, sčasoma ugotoviš, da naenkrat ne moreš živeti več v skrajnostih. Ja, iz duokromatskega črno-belega filma, kjer je takoj jasno a je nekaj zanič in ali se je treba pribit, se stvar začenja močno zapletati. Izza vogala prihlača slikopleskar Georg in začne pleskati svojo sivo na sivo, svojih petdesetih in več odtenkov sive. Sivina realsocializma, je bila resnična barvitost življenja. Kričeča črnobelost kapitala je potenciranje infantilnih užitkov.

“Alo, alo. A veš kaj sem pogruntal! Človeštvo je froc, ki nonstop serje v svojo plenico, ampak nima pa nobene mtke al pa fotra, da bi mu jo zamenu! Hahaha, mu-ha-ha-ha!”.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s