Ono, ki vlada

Diha zrak oblasti in skozi žile se mu pretaka cinizem. Po zloščenem parketu odmeva zbor poslušnih izvajalcev njegove oblasti. Nikoli mirni, zmeraj v smrtnem strahu pred njegovo togoto. Ono nima jasnih navodil, to niso zavezujoči dekreti. Vlada s smernicami, z občutenji in ugodji, ki mu prijajo, rok si ne maže s konkretnimi številkami in načrti. Ono si zamisli oblak na jasnem nebu, od svojih podrejenih terja, da ga izbrišejo. Tisto spi pozno v jutro, depresijo zdravi z alkoholom in tabletami.

Nočna zasedanja, izredne seje senata in nagovori ljudstvu ga izčrpavajo. Včasih ponoči bljuva kri in v nespečnosti tava po palači. Na hrbtu ima gnojne ture. Ne more funkcionirati brez svojih hlapcev, oni so resnica njegove oblasti. Zjutraj teče po ulicah glavnega mesta in maha revnim prodajalcem sadja in ti se mu brezzobo in previdno nasmihajo. Kdor se ne nasmehne dovolj široko, tega služba državne varnosti pretepe s kiji iz ebenovine. Ono vlada v dobro ljudstva, danes je težko, ebenovina je draga, vendar bo prihodnost kmalu že lepša.

Nekoč so bili v državi drugačni časi, stara politična nomenklatura je prebivalstvo izkoriščala in bila kot metljaj na njihovih jeterih. Ono je takrat v podzemlju organiziralo vsesplošen ljudski upor, teoretsko osmislilo protislovja stare družbe in naposled prevzelo oblast. Zasijalo je sonce in vsi človeški potenciali so bili sproščeni, hektolitri krvi in znoja so bili preliti in tudi sinice so legle rdeča jajca. Vse to za skupno stvar. Tiste noči je vse gorelo, stare so obesili za njihova čreva in Magdalena je v soju goreče palače recitirala pesmi komunardov. Z alkoholom so se nalivali pozno v noč in sanjali dolgo senco svetle prihodnosti. Že zjutraj je njihova vrata razbila struktura, po požganih sobanah je besno tulila in terjala, da nekdo zasede prazen prestol! Ono se je javilo in žrtvovalo. Začasno, samo začasno tovariši, dokler ne najdemo novega sistema!

Ko se je zbudilo se je spominjalo, tega časa, pred petintridesetimi leti. Spremenili so sistem in imeli demokratične volitve, vendar komunizma še vedno ni bilo! Kot preklestvo na možganih živih ljudi je ono vsakič znova zasedlo oblast in vladalo. Ono je izumilo parni stroj, ono je izumilo šivalni stroj, dežnik in operacijsko mizo, ono je izumilo kondom, ginekološko mizo in nezavedno, ono je izumilo Jupiter, gravitacijo in helicentrični sistem. Naposled, ono je izumilo samo sebe.

Včasih je imelo kučmo, drugič gizdalinsko pristrižene brčice, enkrat je bilo temnopolto drugič rahitično bledo. Gostitelji so se menjavali, ono je ostajalo isto. Skupaj s telesi so se dogajale tudi metamorfoze politike, prosvetljena teokracija, parlamentarna diktatura, mandarinski liberalizem in deliberativni konzervativizem. Ljudstvo je doživelo že vse. Vedelo je da onega ne more spremeniti, ljudstvo bi moralo zamenjati samo sebe.

Stari Raul, ki je preživel že devet reinkarnacij onega se je spominjal tretjega utelesenja, ki je bil v ljudskem spominu zapisan kot najbolj grozljivo oblastništvo. Njegovi konjeniki, gobavi in čez in čez zaviti v črno so ponoči ropali vaške domove in iz družinskih postelj trgali sinove. Prerokba mu je namenila, da bo umrlo pod roko prvorojenca. Na koncu ga je v spanju zaklal sin dvorne služkinje, njegov nezakonski otrok. Vsaka smrt onega je deželo globoko pretresla, huje kot najhujši potres. Zrak ob zori je dobil vonj amonjaka, smrad trohnečega trupla je zavel po vsej deželi in tradicija je velela da se tistega ne pokoplje vsaj mesec dni. Ljudstvo je z njim moralo trpeti in se skupaj z njim razkrajati. Šele, ko so bile s paraziti in bakterijami zastrupljene vse vode in z blagoslovljenimi baklami požgana vsa polja, šele v neznosnih nočeh državljanske vojne, ko je brat brata zadušil v spanju in ko so si je mati iztaknila oči, da ne bi več videla te groze, šele takrat se je spet začelo rojevati ono. V barakah mestnih slumov, v pisarnah borznih mešetarjev, kot plin, ki uspešno prodre v zadnje krpice organskega tkiva in paralizira vse živo. V teh pogojih se je tisto rodilo in umazano z blatom in krvjo spet zasedlo prestol.

Ljudstvo je bilo zmeraj gostitelj. Enkrat je tisto scalo na kupe pečenih škampov in potem svoj ministrski zbor sililo, da jih žre. Drugič je v kleteh predsedniške palače organiziralo orgije z dunajskimi dečki in tako grozljiva mučenja, da se je kričanje razlegalo po celi državi. Besnenje onega je ljudstvo razumelo in trpelo. Hlapci so ljudstvu razložili, da je zdaj sicer slabo, ampak da bi lahko bilo še huje in da najbrž tudi bo še huje. Oni so ljudstvo vzgajali in mu povedali, da je ono potrebno ljubiti, ne toliko zaradi nas samih kot zaradi onega. Takšna absolutna moč, izkristalizirana substanca čiste dominacije mora biti ljubljena, saj sama ne more ljubiti nikogar. Ljudstvo je bilo od nekdaj modro in je vedelo da telo, ki ga ono zasede ni več človeško telo. Ko so odpirali mrtve kadavre so videli kaj je ono nesrečnikom naredilo. Zogleneli notranji organi, kri rumena kot žolč in smrad, ki so ga lahko prenašali le najstarejši. Ljudstvo je vedelo, da je telo onega lupina po kateri divja nadčloveška sila. Po neskočnih generacijah generacij od Pavla naprej je vedelo, da je ono neuničljivo, nesmrtno in neskočno. Kralji so umirali samo zato, da so se lahko rojevali novi.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s