Kazalec gospodične Juliet

Posvetimo se zdaj kazalcu gospodične Juliet.

Gre za klasičen primerek kazalca, brez kakršnihkoli škodljivih genskih modfikacij, ki bi ga potencialno uvrščale v kategorijo kazalcev- spačkov

Še več kot zgolj to!

Brez pretiravanja lahko trdimo, da gre pri dotičnem primerku za vrhunsko spojitev celotnega genskega materiala, ki ga je naša omiljena madame pogenovala kot najboljšo življenjsko popotnico. Kot dovršitev dialektičnega procesa med njej ljubim papanom ter njeno rajnko materjo, katerega povsem konkretni rezultat, izvirajoč iz povsem konkretnih akcij je bila spojitev papanovih triindvajset z materinimi triindvajsetimi kromosomi.
Tako gre to.
Lahko bi se spustili v podrobno analizo anatomske zasnove, prekrvavitve, večplastnosti kože, kakovosti nohtne roževine, obarvanosti in jakosti komaj vidnih dlačic ter njih nezanemarljivo funkcionalnost (prav ta podrobnost, v kateri se seveda skriva hudič je kronski dokaz in poslednji alibi za to, da je evolucija ena sama neznansko ostra Ockhamova britev oziroma kot na nekem drugem mestu pravi Wittgenstein stare misli je kot stara jabolka potrebno obrezati vseh gnilih delov, da ostane tisto malo užitne sredice. No, brez skrbi, evolucija namreč nima gnilih delov), morda nas bi lahko zaneslo celo na nekam sumljivo kriminalistično področje v okviru katerega bi se spraševali o natančnih kronologijah in prostorskih kvadriljiranostih kazalca gospodične Juliet in prstnih odtisov, ki ga je le ta v danih trenutkih puščal.

Tako bi lahko izvedeli, da je Juliet že kot majhna deklica videla likvidacijo notranjega sovražnika, ki je bila izvršena v zakotni stranski ulici po kateri se je tisti dan slučajno vračala z vrečo korenja, iz katerega je njena mati pripravljala slastne korenčkove juhice. Njen palec je v družbi z ostalimi prsti tisto dopoldne pustil svojo sled na železnem drogu katerega se je osuplo oprijela.

Izvedeli bi, da je gospodična Juliet dejansko lagala, ko so jo nekaj let kasneje v okviru pripravništva za medicinsko specializacijo vprašali, če je kdaj že videla smrt človeka.
Nemara bi se lahko celo pozabavali s tem, da bi prav po ezoterično nosljali kaj neki pomeni nadvse nenavadna tekstura njenega prstnega odtisa, le kakšno življenje so ji namenile vile rojenice, kakšno usodo ima zapisano v zvezdah, ali so ji planeti naklonjeni ali ne, in tako naprej.

O vsem tem in o še mnogih drugih vidikih bi lahko seveda razpravljali vendar jih na tem mestu zavestno zanemarjamo. Kazalec gospodične Juliet, prav isti prst katerega Platon v Atenski šoli Aristotlu v poduk moli k višku, isti prst, ki je v Sikstinski kapeli tako blizu a vendar tako neznosno in neznansko daleč, ter nenazadnje isti prst s katerim je Kratil tako veselo migal, ta isti prst je bil pri gospodični Juliet vendarle radikalno drugačen. Odražal je tisto klasično viktorijansko eleganco in prikupno fanatično puritanstvo, ki mu je vdihovala le še večjo mero gracioznosti.

Juliet je imela razvado, da je medtem, ko je sedela v udobnem fotelju kakšnega elitnega salona s svojim kazalcem nežno in enakomerno podrsavala po robu kozarca, imela prekrižane noge in z rahlo vzvišenostjo motrila svojega sogovorca. Njen pogled je vselej odražal dokajšnjo mero resigniranosti, ki je vedno znova nihala med bojaznijo, da bo pogovor postal smrtno dolgočasen ter strahom, da bo njen naslednji sogovorec še bolj obupen.

Predvsem med ženskami je bila zaradi tega nadvse nepriljubljena, medtem, ko so moški za njo seveda noreli in prav usmiljenja vredno trpeli za njeno naklonjenost, a tudi tiste z najbolj jeklenimi živci je nevzdržno nažiralo enakomerno ciklično podrsavanje kazalca po kozarcu. Juliet je to seveda vedela in v tem odkrila nekakšen perverzeno sadističen užitek, podobno kot plenilec, ki se še nekaj časa igrivo motovili okrog svoje nemočne žrtve preden je naposled žive ne požre.

Nenazadnje pa je bil kazalec gospodične Juliet tudi instrument razrednega gospostva, česar prav tako ni bilo težko opaziti, z njim je Juliet izvajala vse vrste operacij in zahtevnih fizičnih del, ob tem, da si ji ni bilo potrebno za ped premakniti z mesta. Njen kazalec je bil strah in trepet služničadi, kot dirigentska palčka je završal po zraku ter izdajal surove ukaze svojemu hlapčevskemu orkestru za zadovoljitev lastne kapricioznosti.
Brez pretiravanja lahko govorimo o nekakšni kazalski govorici, katero je Juliet skozi leta mojstrsko dovršila in gorje tistim služabnikom, ki zanjo niso bili pretirano doumljivi…
Lahko le upamo, da je očiščevalni obred dosegel vsaj trohico tega za, kar se izjavlja, v nasprotnem primeru bo teh nekaj mesecev z Juliet resnični pekel.

Nekdo me po hrbtu nagajivo ošvrkne s kazalcem, „O, pa saj to ste vi gospodična Juliet!“.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s