Inženirji popolne družine dovolili referendum

Ustavno sodišče v Sloveniji, najvišji pravosodni organ, je razsodilo, da je referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, dopusten. Po tem, ko so v preteklosti Slovenci na referendumih že odločali o pravicah samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo, o pravicah izbrisanih, bodo tokrat odločali še o pravicah istospolnih partnerjev. V resnici že drugič zapovrstjo. Z blagoslovom ustavnega sodišča bo večina tako ponovno odločala o pravicah manjšine. Za nasprotnike zakona, Rimokatološko cerkev, konservativne stranke, ter civilno-družbeno iniciativo z imenom “Za otroke gre”, je ta odločitev že sama na sebi zmaga. V resnici tudi dejansko je, s tem je ustavno sodišče namreč dovolilo več tednov trajajočo kampanjo, medijska soočenja ter izjave politikov, o tem ali so istospolno usmerjeni res enakopraven del družbe. O tem zakaj si zaslužijo vse pravice, nekaj pravic ali pa nič, bo moč (celo nujno potrebno) razpravljati na očeh javnosti, s podporo medijev ter s polno pravnoformalno pokritostjo in politično legitimnostjo.

Alexis de Tocqueville, najbolj znan po svojem spisu “Demokracija v Ameriki”, v katerem je pred skoraj dvesto leti popisal svoje videnje politične, pravne, ekonomske in kulturne ureditve v ZDA glede ameriške obravnave Indijancev poda zelo zanimivo opazko. O ravnanju ameriških oblasti do njih, zapiše, da ljudi ni mogoče uničevati ob večjem spoštovanju zakonov. Na najbolj splošni ravni je moč slovenskemu ustavnem sodišču očitati natanko to, uničevanje človeških usod s sklicevanjem na spoštovanje zakonov. Izmed devetih ustavnih sodnic in sodnikov jih je pet podprlo izvedbo referenduma, štiri sodnice pa so bile proti. Vsi so ob razglasitvi uradne odločitve podali še svoje ločeno, pritrdilno ali odklonilno, mnenje. Najboljši uvid v logiko delovanja ustavnega sodišča bomo dobili, če si nekaj izmed teh mnenj pobližje ogledamo. Vse se opredeljujejo do odločbe, ki v resnici pravi sledeče, referendume je nedopustno razpisovati samo o vprašanjih glede katerih je ustavno sodišče v preteklosti že razsodilo, da so protiustavna oziroma je tako odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice. A tu hitro trčimo ob “neprijetno podrobnost”, dejansko prakso ustavnega sodišča, ki s tem, ko o določenih zadevah enostavno ne odloči, neustavno stanje podaljšuje v neskončnost.

Ponazorimo to s konkrentim primerom, do leta 2000 so imele v Sloveniji tudi samske ženske pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Nato je bila leta 2001 pripravljena novela zakona o kateri je bil razpisan referendum in samske ženske so izgubile pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Do nje imajo pravico v pregovorno katoliški in konservativni Poljski, tudi v Belorusiji in Moldaviji, v Sloveniji pač ne. Kako pa je potem tovrstno neustavno stanje moč odpraviti? Zelo težko. Leta 2013 je to s pobudo poskušala posameznica, ki jo je ustavno sodišče zavrnilo in v obrazložitev napisalo: “Pobudnica ni izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek umetne oploditve”. Rečeno v pravnem žargonu, pobudnica ni izkazala pravnega interesa. V praksi pa to pomeni, da pobudnica ni prinesla ustreznega potrdila ginekologa o svoji neplodnosti, katerega pa seveda ne more dobiti saj nima moškega partnerja s katerim bi se šele lahko prijavila v postopek za oploditev z biomedicinsk pomočjo. Po tej zavrnitvi so pobudo o presoji ustavnosti dali še poslanci, vendar je ustavno sodišče s svojo odločitvijo zavlačevalo tako dolgo, da je vmes prišlo do novih volitev in novega sklica državnega zbora. Tudi v tem sklicu je, tokrat kar dve tretjini poslancev, ponovno vložilo pobudo o presoji ustavnosti, vendar ni prav nobenega mehanizma s katerim bi bilo moč ustavno sodišče “prisiliti”, da o tem ali je zakon protiustaven ali ne, dejansko poda odločitev.

Toliko o pravni latovščini, ki si jo je privoščilo tistih pet sodnikov in sodnic, ki so referendum dopustili. Ko beremo njihove obrazložitve pa se njihovo mišljenje in delovanje razkrije v vsem svojem sijaju. Ustavna sodnica mag. Marta Klampfer na koncu svojega mnenja povsem prostodušno poudari, da je prav, da o tem ali bo v “zakonodaji še ostal tradicionalen pojem družine, povedo svoje mnenje ljudje in to na referendumu”. Ob tem izpostavi, da tako “zakoreninjenih institutov družinskega prava ni mogoče spremenjati na tako “lahkoten” način, kot se je to zgodilo z novelo zakona”. Ob tem se velja spomniti na Marxa, ki na nekem mestu zapiše, da ljudje sicer delajo svojo zgodovino, vendar ne v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, na njihovih možganih visi nočna mora tradicije vseh preteklih generacij. Tako so se ameriški nazadnjaki dolgo krčevito upirali temu, da bi temnopolti dobili enake pravice kot belci. Dejansko je bila zadnja, rasno diskriminativna zakonodaja v ZDA odpravljena le nekaj mesecev pred tem, ko je Niel Armstrong pristal na luni. Sodnica Klampfer ima tako nedvomno prav, da je civilizacijski napredek in razvoj vse prej kot “lahkoten”, še toliko bolj, če ga ovira tako vrhovna institucija kot je ustavno sodišče. Še bolj prostaška je obrazložitev ustavnega sodnika mag. Miroslava Mozetiča, ki brez okolišenja zapiše, da ne sprejema “stališč, ki se redno pojavljajo v javnosti, da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah (in obveznostih) manjšine. Seveda odloča večina, kdo pa drug”.

Tako vulgarno razumevanje predstavniške demokracije, se gotovo ne bi prebilo niti skozi srednješolski preizkus znanja. Večina, če naj ima predstavniška demokracija sploh kakšen smisel, odloča posredno, preko svojih predstavnikov. Ti predstavniki pa so pri svojem odločanju omejeni, na koncu dneva, to bi spoštovani ustavni sodnik, nemara le lahko vedel, z ustavo. Slovenska ustava v 14. členu, povsem jasno opredeljuje, da so pred zakonom vsi državljani enaki. Ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje. Prostodušno zatrditi, da večina odloča o pravicah manjšine, je sprenevedanje, ki zamolči, da je kakršnokoli takšno odločanje zelo jasno zamejeno, in da večinsko mnenje nikoli ne sme odločati o manjšini zgolj zaradi tega, ker je manjšina. Večina ne more in nima pravice odločati o tem ali ima manjšina pravico do obstoja. Slednjo je mogoče omejevati izključno na podlagi primerov, ki jih določa ustava ali pa, če je to nujno zaradi narave same pravice. V primeru izenačitve istospolnih partnerstev z raznospolnimi nimamo opravka ne z enim ne z drugim. Ustava je v 15. členu (uresničevanje in omejevanje pravic) še bolj nedvoumna: “Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri”.

Prav posebna poslastica pa je obrazložitev ustavnega sodnika Jana Zobca, obširen traktat opremljen z več kot 50 opombami v katerih nam med drugim razkrije, da sta “na vzhodnem pročelju palače ameriškega Vrhovnega sodišča v mramor vklesani podobi želve in zajca, kontrastna simbola sodniške deliberacije: počasno, vendar preudarno, čvrsto in neomajno”. V svojem počasnem, vendar neomajno dolgem rezoniraju se sodnik Zobec vpraša od kod 90-članskemu telesu, torej slovenskemu državnemu zboru, sploh vedenje o protiustavnosti? V svojem čvrsto sholastičnem in neomajno plitkem ekskurzu si sodnik Zobec nato zastavlja in, na žalost, tudi odgovarja na kopico temeljnih bivanjskih vprašanj. Kdo misli tisto kar mislimo, je ta mišljenina [Gedankending] nekaj posamezniku notranjega in svojstvenega ali pa se ta partikularna misel v posamezniku pojavlja le kot izraz univerzalnega. So sploh mogoče apriorne sintetične sodbe?! Sodnik Zobec je v resnici naslednik velikih srednjeveških sholastikov, ki so življenje posvetili prestižnim vprašanjem o tem ali imajo angeli popek in koliko angelov lahko pleše na konici igle. Podobno kot so ti modri možje nekoč že ugotovili, da je preizkus čarovništva sila preprost- žensko je potrebno le vreči v vodo, če plava je čarovnica, če se utopi pa nedolžna, glede presoje protiustavnosti ugotavlja danes Zobec.

O tem ali je nekaj protiustavno pač ni mogoče ugotavljati vnaprej! Nasploh je v življenju očitno tako, da je nekaj najprej potrebno narediti, šele nato je o tem mogoče zares učinkovito razsojati. Odločba slovenskega ustavnega sodišča zato spominja na morbidno šalo o tem koliko Belgijcev umre v prometni nesreči avtobusa s 50 potniki? 100! 50 v nesreči in 50 pri njeni rekonstrukciji. Slovensko ustavno sodišče s svojo odločbo sporoča, da Državni zbor republike Slovenije, vrhovno ustavodajalec, voljen na neposrednih volitvah, o tem ali je nekaj ustavno ali protiustavno ne more podajati nikakršnih sodb. Domnevno protiustavnost lahko odpravlja izključno na področjih, ki sta jih ustavno sodišče ali Evropsko sodišče za človekove pravice že označili za protiustavne. A tudi v tem slučaju, kot kaže primer oploditve z biomedicinsko pomočjo, ne obstaja nikakršna varovalka, ki bi ustavno sodišče dejansko primorala k odločitvi. Ustavno sodišče je z razpisom referenduma tako dvakratno povozilo voljo ljudstva, s tem, ko mu je zanikalo legitimnost izraženo neposredno na samih volitvah in s tem, ko mu je zanikalo legitimnost izraženo posredno, preko njegovih parlamentarnih predstavnikov. Zlaganost argumenta, da gre pri refrendumskem odločanju za višjo obliko izražanja suverenosti in demokratične volje ljudstva, še dodatno izpodbija dejstvo, da je to isto ustavno sodišče le slaba tri leta nazaj zavrnilo pobudo za razpis referenduma o vpisu fiskalnega pravila v ustavo.

Pravice kapitala so očitno nedotakljive svetinja, pravice ljudi pa stvar legalistične sholastike.

ps: članek je bil prvič objavljen na portalu Bilten

foto: delo.si

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s