„Ne čujem dobro!“*

Tovariš Babtist Separatist je umrl. Naj v miru počiva! A zdravniški sosvet je raztelesil njegovo truplo. In na prvi pogled v odprti izsušeni kadaver je bila diagnoza jasna: fant je umrl od lakote. Ko pa so mu razžagali lobanjo, so opazili v političnem sektorju možganskih zavojev majhen defekt. Preiskali so to reč pod mikroskopom in dognali so: tu v tem defektu je leglo zavratne bolezni lokalpatriotis. Tedaj šele so se začeli zanimati za življenje pokojnega Baptista Separatista.

Lokalpatriotitis, Fran Milčinski- Ježek

Ježek nam v humoreski Lokalpatriotis postreže s prvovrstno analizo zagamanega Slovenceljna, ki v svoji strastni želji po avtentičnem in prvobitnem izkustvu svoje avtohtone biti, naredi samomor iz zasede. Najprej se odpove Srbski slivovici in pije samo še Slovensko, potem štajerskim jabolkam v zameno za kranjska, kmalu ugotovi, da so druge mestne četrti brezveze in ostaja samo še v svoji. Sledi logični sklep, da je že njegova soba brezhibna. Revež v vsem tem izolacijskem gibanju seveda izgublja težo in vse bolj hira. Dokler naposled še želodec ne ugotovi, da je enota zase in da ne bo več sodeloval z usti ter vzklikne: „Živela najožja patriotična zavest!“ naš Baptist Separatist pa izdihne.

Separatistova monodrama in njegov notranji monolog nam skozi monokel ponujata monokromatičen pogled na skrajne nevarnosti monolitske monografije do katere pripelje monokulturnost… slednjo lahko primerjamo samo še z dihanjem monoksida. In ker vemo, da je imel Darwin prav lahko vztrajamo, da je monokulturnost, pojav, ki je na dolgi rok nujno zvezan z razkrojem in propadom. Biotska raznovrstnost, danes poznamo okrog 1,75 miljonov vrst, vendar ocenujejo, da je to zgolj desetina ali celo stotina vseh obstoječih vrst, je ključna za normalno delovanje ekosistemov. Kako katastrofalne posledice ima lahko človeško igranje z ekosistemi in njihovim ravnovesjem nas uči zgodovina. Eden izmed mnogih primerov je rdeča lisica, katero so v Avstraliji zaradi lova začeli naseljevati že leta 1855. Od takrat se je njihova populacija drastično namnožila in danes povzročajo hude okoljske probleme ter so zaslužne za izumrtje več drugih živalskih vrst.

Zdaj pa obrnimo naš monokel in se zazrimo v družbo. Koliko kulturnih vrst je v njej še živih? Mar ne postaja tudi družba zmeraj bolj monokulturna? Njeno splošno gibanje bi res lahko opisali kot divji stampedo, ki s svojimi kopiti uničuje vse marginalno, progresivno, tradicionalno, lokalno… ga prebavi in zavrže, ali pa izpljune kot dobičkonosno prakso.

Fran Milčinski Ježek

Spomnimo se zgolj znamenitih Genovskih protestov, razbijanja izložb in drugih simbolov kapitala, ki so se spremenili v razbitine pod jeznimi rokami v črno maskirane mladine. Mar ni bila najhujša kastracija tega političnega naboja prav to, da smo že nekaj mesecev kasneje v izložbah lahko videli zadnje modne trende, ki so se poigravali z oblačili protestnikov? Množični mediji, vladajoča politika in kapital so si v tem enotni in nam podajajo hitro prebavljive povzetke z nizko hranilno vrednostjo. Mi pa ostajamo kulturno podhranjeni.

Žezni objem treh sil

Pred leti smo z bando za novo leto zajadrali v Bratislavo. In kaj naj rečem? Mesto bi vam najraje od srca odsvetoval, ampak glede na to, kako nadrealistična so bila naša doživetija, mislim da to enostavno ne bi bilo pošteno. Spomnim se, da sem bil glavni pobudnik tega, da najdemo pravo in avtentično slovaško hrano. V boj smo se podali zavzeto in sistematično, primerjali cene, nerazumljiva imena jedi (le kdo bi se lahko odločil med bryndzové halušky in bratislavské rožteky), zasedenost gostiln in vedno znova računali da bo naslednja prava. Po dveh urah iskanja, je bil rezultat sledeč: premraženost, nevrotična razdraženost, volčja lakota in skrajna nedovzetnost za slovaško kulinariko. Popolnoma soglasni smo se naposled do sitega nažrli v McDonaldsu.

Alexis de Tocqueville, ta radovedni Francoz, ki se je slabih devesto let nazaj potepal po ZDA in svoje izsledke objavil v knjigi Demokracija v Ameriki, nam v naši zagati lahko priskoči na pomoč. Skupaj z njim poskušajmo razumeti zakaj je McDonalizacija (glej Ritzer 2004) zgolj eden izmed procesov, ki se dogaja v naši družbi. De Tocqueville-ova opažanja so toliko bolj dragocena saj je imel to srečo, da je lahko na lastne oči opazoval preplet dveh velikih zgodovinskih procesov, tj. vzpenjajoče se ZDA kot dominantne politične sile v svetu ter zmeraj večjega razmaha novega načina produkcije, kapitalizma. Naš Francoz nad ZDA izraža splošno navdušenje, ki na trenutke meji ža na naivno zaslepljenost. Tega mu seveda ne gre zameriti, 150 let nazaj Amerika namreč ni bila simbol imperialne velesile kot je danes, ampak predvsem nove politične ureditve, večje enakosti, demokracije, svobode govora in predvsem radikalnega reza z despotskimi vladavinami stare Evrope. Vendar nas avtorjevo ostro oko, vseeno opozori na problem, ki ga sam smatra za izredno perečega. Tiranija večine, kot koncept poimenuje, je tisto stanje, ki ga brez težav najdemo še danes in ga bomo v nadaljevanju poskušali razumeti skozi tri zorne kote.

V svoji izvorni različici pomeni stanje v katerem je družba demokratična in v kateri odloča večina. Prav ta večina pa postane problematična saj se v določenih trenutkih postavi na „napačno“ stran. Najbolj slikoviti primeri so momenti moralne panike in posledičnega lova na čarovnice. Združene države Amerike so to doživele pod senatorjem McCarthy-em in njegovim lovom na komuniste, sami smo to lahko spremljali v epizodi z naslovom Ambrus.

Franz Kafka

V takšnih in podobnih primerih se na tapeti znajde manjšina, ki postane stigmatizirana, kratene so ji osnovne pravice. Največja nevarnost je v tem, da se tovrstni pogromi dogajajo z blagoslovom večine in ne pod taktirko kakšnega samovoljnega diktatorja. Večine tako v smislu glasovalnega stroja v parlamentu kot vsesplošne javne podpore. To javnost lahko tolmačimo skozi analizo psihologije množic, ki je najbolj eksplozivna takrat, ko se z roko v roki znajde s fanatični voditeljem.

Povsem drugačna je birokratska tiranija, ta se ne dere po ulicah in zbira na trgih, švica na stadionih in juriša na manjšine. Prav nasprotno. Je zadržana, v svojih urejenih pisarnah ima sistematizirano vednost, v njenem sistemu vsak posameznik igra določeno vlogo in kot vestna mama ima o vsakomur podatke. Nespoštljivost do njenih praks in običajev se lahko strogo kaznuje, morda s pregovorno aroganco, morda s podaljšanjem postopka v neskončnost. V skrajnih primerih se človek počuti kot nesrečni Josef K. iz Kafkovega Procesa in ne razume absolutno ničesar več. Sovjetska birokracija je bila vrhunski primer aparatčikovskega razreda, ki je v svojih najboljših časih štel čez 17 miljonov pripadnikov. Birokratska tiranija je preveč prefinjena, da bi si mazala roke in raje ubija z dekreti in zgolj vestno izvršuje ukaze svojih političnih gospodarjev. Tako je Adolf Eichmann zaradi svoje nadarjenosti v logistiki zgolj vestno izpolnjeval ukaze in zakone ter skrbel za množične deportacije Judov. Tako so naši uradniki vestno rezali osebne dokumente, potne liste in nasploh poskrbeli, da je bil izbris 25.671 državljanov uspešno izveden.

Kritika demokracije in birokracije, sistemov, ki posameznika lahko dušijo z večinskim mnenjem in administrativnim aparatom, je nekaj čemur bi tudi neoliberalci navdušeno ploskali. Vendar pa sta obe našteti precej krotki v primerjavi s tiranijo kapitala, kateremu slednji prav tako navdušeno ploskajo. Kapital kot kulturna norma danes deluje izredno prefinjeno. Napram okoreli cenzuri, ki so se je s sežiganjem knjig posluževali cerkevni krogi ali s klici na uredništva časopisev izvajali socialistični veljaki, je stvar danes cvetlično lahkotna. Danes lahko pišemo, rišemo, kompiniramo in govorimo o čemer nam srce poželi in nihče nas ne bo zaplenil, cenzuriral ali na vrat poslal kakšnih državnih služb, sumljivega slovesa. Lahko se ukvarjamo s progresivnimi misleci, ki temeljito analizirajo protislovja obstoječega sistema, opozarjajo na izkoriščanje in pozivajo k uporu. Lahko si vrtamo v koleno, zabijamo žeblje v glavo in vržemo jajček v parlament.

Lenin

Lahko poslušamo brezbožno glasbo… In nič se ne bo zgodilo, dobesedno nič. Mar ni to čudovito? Vendar pa nam nihče ne more zagotoviti, da bo naše delo širše pripoznano. Vzemimo sistematično podporo velike založniške hiše in njeno profesionalno produkcijo, distribucijo in oglaševanje, ki so kot postrojena armadna divizija z jasno hierarhijo, delovnim procesom in močno razvejano mrežo na trgu… Mini partizanska založbica je proti njej kot David s fračo- lahko se mu posreči, vendar se mu pravilom ne.

O kulturni industriji in njenih problemih sta pisala tudi Adorno in Horkheimer, vendar se ob branju njunih analiz neizogibno zdi, da gresta s svojo izpeljavo v napačno smer. Analiza kapitalske pogojenosti kulture seveda stoji, vendar je stališče izrekanja skrajno problematično. Kot da bi si Adorno in Horkheimer želela vrnitve v nekakšno prvobitno skupnost, ko je bila kultura še čista in neomadeževana. Takšna vrnitev ni samo nemogoča, ampak je v svojem temelju reakcionarna. Pomislimo na klasične konzervativne fantazme o tradicionalni družini s kopico otrok, ki se spotikajo drug čez drugega, rdečelično mamo in klenim očetom, prava družinska idila, mar ne? Morda, vendar se ob takšnih miselnih skokih v preteklost, ki jih E. Hobsbawm posrečeno imenuje za izumljene, v resnici nikoli obstoječe, tradicije, dosledno pozablja na umazane podrobnosti. Otroške bolezni, patriarhat, izkoriščevalske odnose in druge okoliščine, ki so tovrstno idilo prizemljile in ostajajo življenjska dejstva na svetovnem jugu tudi danes.

Naj cveti sto cvetov!

Ločevanje kulture na visoko in nizko, ki sta si jo Adorno in Horkheimer privoščila tako ostaja skrajno problematično in je bilo upravičen predmet kritike. Nobena progresivna misel se ne more napajati iz preteklosti, kot ideala h kateremu bi bilo potrebno težiti. Spopadati se mora z razumevanjem konkretnih problemov in konkretnih okoliščin v katerih živimo tukaj in zdaj. Naša Frankfurtovca bi se lahko navdihovala pri Leninu. Ta je v pogovoru s Klaro Zetkin prostodušno priznal, da ne razume teh novih -izmov (kubizma, ekspresionizma, futurizma in podobnega) in da samega sebe imenuje za barbara. Navkljub temu pa se je Lenin še kako dobro zavedal pomena in naboja te nove umetnosti, ki se je rojevala pred njegovimi očmi. „Da, draga Klara, nič ne pomaga, oba sva stara. Za naju je dovolj, da ostaneva vsaj v revoluciji mlada in da stopava v prvih vrstah. Nove umetnosti ne dotečeva, midva bova šepala za njo“ Prav v tem je največja veličina Leninove geste, v razumevanju tega, da vsaka, resnično nova umetnost, ki revolucionira vse staro z nami vedno spregovori v novem še nepoznanem in zato dejansko barbarskem jeziku.

Klara Zetkin

Mi sami pa moramo biti sposobni tega, da kot opazovalci rojstva novih sil premoremo dovolj odprtega duha in slednje poskušamo vsaj doteči. Pri tem se spopadamo na dveh ravneh najprej se borimo sami s seboj, s svojimi predsodki, vsem tistim okoljem kot so družina, šola, prijatelji in drugi dejavniki, ki so integralno vpisani v našo osebnost. Na drugi strani pa obstaja objektivna realnost današnje družbe, na prvi pogled odprt poligon za izražanje vsega, kar nam pade na pamet, ob podrobnejšem pogledu pa splet različnih zank skozi katere se ohranja dominantni diskurz. Takšne in drugačne oblike tiranije nas kličejo h uporu in mi smo tisti, ki se moramo upreti!

* Slovenski medijski zakon nam prijazno nalaga, da moramo vse vsebine, ki niso v Slovenskem jeziku obvezno prevajati in kar naš naslov ni mišljen kot Štajerski dialekt, temveč kot Miloševićev vzklik, vam vdano sporočamo, da Ne čujem dobro! pomeni Ne slišim dobro! Smo proti monotonosti vseh oblik tiranij! Preklopimo na stereo!

ps: prvič objavljeno v Tribuni, kakšnih pet let nazaj

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s