Vprašanja in odgovori

“Izvolite se vsesti, kar pogumno, veste, pri nas cenimo samozavest. Vam je pa nekoliko primanjkuje, mar ne? No, nič ne de, vse še ni izgubljeno, kajne?” V prostoru je neslišno brnela klimatska naprava, ravno dovolj naglas, da je postala tišina med vprašanji in odgovori neznosna. Namesto prijateljskega pogovora v katerem tišina deluje kot hladen vetrc, ki spočije razgreto dušo, je bila ta zlovešče brezglasje. Med glasove je rezala kot ledeniški prepad in kandidatu se je zdelo, da mora po vsakem vprašanju najprej strmoglaviti, se mukoma vzpeti in šele nato odgovoriti. Vedno bolj potolčen je lezel gor. Zaradi avtobusa, ki je moral ravno danes zamuditi, je zadnji del poti tekel in premočena srajca se mu je zdaj lepila na usnjeno naslonjalo.

“Močno se potite, vaša polt je bleda, rekel bi celo, zelenkasta. Saj ne trpite za kakšnimi boleznimi? Veste, naše podjetje veliko denarja razdaja v dobrodelne namene, pa še malo manj davkom zato plačamo! Ampak, za božjo voljo, saj vendar razumete, da nismo Karitas, bolnih pač ne moremo zaposlovati, razmere na trgu so trenutno preveč negotove, da bi si lahko privoščili kakršnokoli tveganje”. Skozi priprto okno je priletel nekakšen mrčes in začel brenčati po sobi. Seveda, izgledati mora naravnost grozno, zaradi razgovora se je celo noč živčno premetaval. Zaradi dodatnih kilogramov za katere se je zaklel, da jih bo izgubil še pred poletjem, se je zdaj še bolj potil. Zbujal se je v lužah svojega potu, blazino obračal v vse mogoče strani, da bi le našel suh košček. Mrčes mu je pristal na tilniku. Pozabil je injekcijo adrenalina! Drobno telesce je s svojimi brezkončnimi nožicami izgubilo oprijem in skupaj s potnimi sragami zdrsnilo pod srajco. Zdaj se je brenčanje slišalo bolj zamolklo. Ni si več upal premakniti. Led pod nogami je pokal, na hrbtu je že čutil strupeno želo. Če se bo premaknil bo po njem, če se ne bo premaknil, bo po njem.

“Že razumem, nekaj živčnosti pač pride s takšnim pogovorom, predstavljam si, da takih priložnosti v življenju niste imeli veliko? Seveda, seveda, tudi mene bi bilo strah, da se ne bom izkazal, in da ne bom dorasel takšni priložnosti”, pod srajco je nehalo brenčati, led ni več pokal. “Ampak povejte mi, kako naj si razlagamo to notico, ki nam jo je o vas prijazno poslal vaš prejšnji delodajalec”, pod srajco je zabrenčalo, led je silovito zahreščal. “Takole pravi: “Pri svojem delu je vesten, dobro organiziran in discipliniran. V kolektivu se dobro obnese, je t.i. “team player”, ko se bližajo roki je pripravljen delati tudi konec tedna, če je potrebno tudi neplačane nadure. In vendar sem ga bil prisiljen odpustiti, saj je…”. “Poglejte, pri nas se zavedamo vaših nespornih kvalitet, drugače ne bi sedeli tamle. To vam mnogi zavidajo, mar ne? Ampak kako naj bomo prepričani, da se pri nas, ko bo nastopil kritični trenutek, ne bo zgodilo isto?” Tokrat ni bil več prepričan, da se bo sploh še lahko vzpel. Špranja, ki je delila robova prepada več ni bila svetla. Znočilo se je. Naj je s cepinoma še tako udarjal po ledeni ploskvi, sta se ta od nje le še odbijala. Zapestji je imel že razboleli, oprijemališča pa še vedno ni našel. Mrak visoko nad njim je razparala strela. “Ja, prosim? Ne, ne, ne bova več dolgo. Ne, nisem prepričan, če je to naš človek. Ja gospod direktor. Nasvidenje gospod direktor”, nad breznom se je razplamtela nevihta, v obraz ga je bičal leden dež. Ni mu več pomoči, zdaj je vse izgubljeno…

“Oprostite za tole prekinitev, gospoda direktorja zanima koliko časa bom še potreboval za pripravo pogodbe, in če sem že našel pravega naročnika. Vas se to seveda ne tiče”, dež je postal topel in začel hitro polniti ledeno brezno. Ulegel se je na gladino hitro dvigajoče vode, razprostrl roke in noge ter pustil, da se je skozi ledeno globel dvigoval v figuri mrtvaka. Vstal je od mrtvih. “Torej, če kar nadaljujeva. Vsekakor ste človek pravih znanj in veščin, nekdo, ki bi nam gotovo koristil. Vprašanje seveda ostaja ali bi se tokrat odzvali drugače, bi bili tokrat kos takšnemu položaju, ki vas je že stal vaše službe? Veste, nekoliko bolj se boste morali potruditi, nekako se mi zdi kot, da vam v resnici ni do tega delovnega mesta?” Z vrha brezna se je odlomil kos ledu in začel padati nanj, gmota je bila vse večja, okolica vse manjša. Zapeklo je in zalil ga je pljusk ledene vode. “Moj bog! Ste dobro? Nenadoma ste se onesvestili in nas močno prestrašili! Saj ne boste zdaj tožili podjetja, veste, to je pa čisto vaša odgovornost”. Nad njim se je sklanjal razburjen obraz s praznim, še vedno orošenim kozarcem in ga z mesnatim prstom živčno tipal po vratu, da bi našel pulz.

“Halo, ste budni? Na nekaj vprašanj nam boste morali odgovoriti… Takrat ste ga torej zadnjič videli? Ne prej in ne kasneje? Zanimivo. Postavite se v našo kožo, ste brez alibija, nihče ne more potrditi, da ste petkov večer res preživeli sami. V soboto zjutraj pa smo ga že našli obešenega na kavelj v hladilnici mesnice. Več prič je potrdilo, da ste bili zadnji kandidat prav vi, in da službe na koncu niste dobili. Še več, iz pisarne naj bi odšli v naglici, ves premočen, rdečega in nekoliko napihnjenega obraza. Tajnici ste divje poskušali nekaj dopovedati, vendar ste jo s svojim zabuhlim obrazom in nerazločnim momljanjem samo prestrašili. Ker vas ni razumela ste razburjeni odhiteli in od takrat naprej, tako pravite vi, ležite tu”. Voda se je naglo spuščala, a namesto, da bi pod nogami spet začutil ledena tla je zdrknil v ledeno špiljo. Divje ga je premetavalo, obupno se je trudil, da bi našel kakšno točko, neko oprijemališče, ki bi ustavilo to drvenje navzdol. Z nohti je grebel po ledu naokrog sebe, se z nogami poskušal opreti na kakšno izboklino, celo z usti je obupano hlastal za kakšno točko. Vse brez smisla in učinka. Ledene drče je bilo naenkrat konec, za trenutek je obvisel v zraku in zahrepenel, da bi tako tudi ostalo, že naslednji hip pa ga je objela kar brezkončna črnina. Ko je spet priplaval na površje in zajel zrak so okrog njega lenobno plule ledene gore. Morje pa je bilo mirno in spokojno. Glasovi na nebu, ki so nenehno zastavljali vprašanja in zahtevali odgovore so zamrli. Nikamor več se mu ni potrebno vzpenjati. Na rami mu je zabrenčalo: “Zdaj si svoboden”.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s