Sapere aude et activus

Tole bi bil moj face-lift Kantovega “drzni si misliti”, znanega gesla razsvetljenstva. Torej ne samo, da moramo stremeti k temu, da si drznemo misliti, stremeti moramo tudi k udejanjanju teh naših misli in idej. Sicer tvegamo, da smo kot (anti)junak Gončarovega romana, Oblomov, ki celo življenje preživi v postelji, hkrati pa vsak dan napoveduje kako temeljne spremembe načrtuje in kako bo postal aktiven. V tem primeru lahko misel postane celo breme, mlinski kamen okrog vratu dejanja, skratka neuresničljiva misel, ki nas zaduši, četudi jo bi po manjših koščih dejansko zmogli udejanjiti. Debenjak nam je citiral Brechta, da mišljenje predhaja delovanju, Marx govori o najslabšem človeškem arhitektu, ki ga od najboljše čebele loči to, da si svoje delo najprej zamisli, šele nato pa ga dejansko zgradi. Vsi smo nagnjeni k “oblomovščini” in gradnji gradov v oblakih, domišljija prenese celo več kot papir. Težava pa je, kot že rečeno, v tem, da neizživete misli v mislih obležijo kot težka hrana v želodcu.

Namesto, da bi jih do konca premislili in udejanjili ter na ta način prebavili, ja, na koncu tudi izločili, se veljajo v nas, postajajo vedno težje in se lahko na koncu, pogosto tudi se, spremenijo v trpki žolč zagrenjenega “what if” sanjarjenja. Dlje kot smo v takšnem stanju, težje se je iz njega izvleči, praktično tako težko kot baron Munchausen, ki se je moral povleči za lase in tako rešiti iz močvirja. Rešiti se iz močvirja sanjarjenja je vsaj tako težko, če ne še težje. Dlje kot o nečem sanjamo, večji del nas samih to postaja, in če je način našega delovanja tak, da zunanji svet o njem ne more vediti ničesar potem imamo težavo že s tem, da smo v glavi opravili toliko dela, v svetu tam zunaj pa nihče ne ve kako smo se že nagarali še preden smo zares začeli delati. Zaradi te prav posebne vrste utrujenosti velikokrat sploh ne začnemo delati.

Zato nam velikokrat tudi zmanjka energije in iz zdravih sanj, ki so lastne in nujno potrebne vsakemu človeku ter jih krona zadovoljstvo (kolikor je to pač mogoče) uresničenja, nastanejo sanjarije, nekaj čemur bi Hegel rekel slaba neskončnost. Smo kot fliper žogica, ki nas premetava sem ter tja, a hkrati ne pridemo nikamor, vsak trenutek pa nam grozi, da bomo zgrmeli v prepad. Iz sanj do nočne more sanjarij je tako samo en korak. Dobra novica pa je, da je tudi v nasprotno smer samo en korak. Včasih se je dobro “vreči na finto” in se prepričati, da neko stvar, ki si jo že dolgo želimo, vsaj tako dolgo pa tudi odlašamo, v resnici ne bomo začeli delati, ampak samo malo, tako neobvezujoče tjavendan ošvrknili. V resnici ne bomo začeli pisati, ampak bomo samo navrgli en stavek. Ne gremo teči, ampak se nam bo samo zelo mudilo v trgovino, ki ni najbližja in tako pretegnili noge. To je eden od načinov, da “shekamo” sami sebe in vtihotapimo udejanjaje naših želja v sicer vedno travmatično spreminjanje samega sebe. O tem zakaj je spreminjanje samega sebe tako travmatično pa enkrat v prihodnje. Do takrt pa- Sapere aude et activus!

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s