Boj na požiralniku

François Rabelais je v svojem delu Gargantua in Pantagruel opisal dogodivščine dveh prisrčnih velikanov, očeta Gargantue in njegovega sina, Pantagruela. Knjiga je izredno zabavno in hkrati poučno branje, tako kot velikana sama. Ob njunem vandranju po svetu ter spoznavanju narave in družbe je ena izmed stvari, ki jih ne moremo spregledati, nenasitni apetit, naravnost gromozanska lakota vesoljskih razsežnosti, značilna tako za Gargantuo kot Pantagruela. Rabelais nam postreže s slikovitimi, dih jemajočimi opisi požrtij, kjer se zdi, da bosta velikana na koncu požrla še sam svet.

Natanko to pa se zdi ena večjih težav in lajtmotiv današnjega časa, eno samo brezkončno žretje, ki na koncu zagrize še v svoje lastno telo. V medijih pogosto slišimo, beremo in vidimo, kako endemične razsežnosti ima lakota, da zaradi nje še vedno vsako leto umirajo milijoni. Na svetu je še vedno več kot 800 milijonov lačnih in sestradanih. Kakršnakoli že ta številka je, bo vedno previsoka, dokler ne doseže ničle. A več kot tri četrt milijarde lačnih zasije v še bistveno bolj zlovešči luči, ko jih primerjamo s številom predebelih. Tistih, ki imamo indeks telesne mase višji od 25, je (reci in piši) 1,9 milijarde. Tako je na svetu trikrat več predebelih kot lačnih, in če bi vsi živeli v eni državi, bi ta po prebivalstvu štela slabe 4 Evropske unije. Da gre za še kako resen problem, nazorno pove podatek, da je bilo leta 2013 že 42 milijonov otrok, mlajših od 5 let, predebelih.

Da je lakota strukturni problem in da si zanjo niso krivi ljudje sami, je obče sprejeto dejstvo, da pa bi bilo lahko kaj podobnega z debelostjo, že ni več tako samoumevno. Ne nazadnje, zdi se protiintuitivno in kot način priročnega izgovarjanja, da bi za svojo težo krivili druge, saj smo v nasprotju z lačnimi, ki do hrane nikakor niso mogli, mi imeli na voljo preveč hrane.

Gargantua

Prav pri vprašanju (ne)dostopnosti hrane je mogoče pokazati na gromozansko vozlišče interesov in problemov, ki v zadnjih desetletjih zaznamujejo hrano, prehranjevanje in vse s tem povezane reči. Dejstvo, da ima danes večina ljudi težave s prevelikim in ne premajhnim dostopom do hrane, je jasno. Vendar, dostop do kakšne hrane v resnici imamo? Pogled na neskončno število veleblagovnic daje slutiti, da je ta hrana izredno raznolika, vendar v resnici ni tako. Peščica sestavin se v večini pripravljene hrane naravnost monotono prepleta in če bi izdelke razvrstili zgolj po okusih in sestavinah, bi najbrž dobili bistveno bolj siromašne police, ki bi odčarale iluzijo, da imamo res veliko izbiro.

Vse večje zavedanje obstaja, da sta v levjem deležu industrijsko pridelane hrane z naskokom prisotna dva bela ubijalca, sol in sladkor. Le kdo še ni videl piramidic, zgrajenih iz kock sladkorja, ki nam ponazarjajo, koliko ga vsebuje ta ali ona gazirana pijača. Podobno velja tudi za sol, obeh danes, tudi če nimamo težav s težo, gotovo vnesemo bistveno več, kot je potrebno ali zdravo. Zanimivo bi bilo primerjati, koliko soli in sladkorja so zaužili naši predniki izpred stoletja ali dveh, brez dvoma bi prišli do izjemnega kontrasta. Sol in sladkor pač nista bila tako dostopna, vsekakor pa tudi takratna hrana ni bila tako močno predelana kot današnja in tako polna takšnih in drugačnih snovi, ki nam v izdatnih količinah močno škodujejo.

Da nam sol in sladkor prinašata določeno ugodje, je najbrž edino racionalno z evolucijskega vidika, z vidika naše stopnje v razvoju civilizacije pa je to lahko naravnost usodno. Še povojna generacija je ob tablici čokolade imela poseben praznik, v nobenem primeru pa slaščice niso bile vsak dan na mizi in v vsakem trenutku vsakomur dostopne. Natanko ta dostopnost, ki zavita v všečen in bleščeč celofan v trgovinah kriči na nas, je srčika problema.

Določene stvari so sodobnemu človeku enostavno preveč dostopne in mikavne, da bi bili lahko še naprej tako naivni in pozivali samo k samodisciplini. Seveda je ta, tako kot pri vseh stvareh v življenju, tudi pri ohranjanju zdravja in zdrave prehrane izredno pomembna. Toda v luči spoznanj, da sladkor na organizem deluje podobno zasvojljivo kot npr. kokain, se stvari nekoliko bolj zapletejo. Kroničnemu sladkosnedu je tako obisk trgovine podoben obisku »dilerja«, ko pomislimo še na slogane in reklame korporacij, ki izdelujejo slaščice, lahko pridemo do naravnost »hudomušnih« scenarijev. Predstavljajmo si kolumbijskega kmeta, ki s soncem ožarjen in nasmejan obira kokine liste, lamo, ki jih v vreči odnese v skladišče. V naslednjem prizoru smo že v npr. nizozemskem laboratoriju, v katerem iz koke naredijo prvovrsten kokain. Vsi so v belih haljah in snažni, gre vendarle za najvišje in od Evropske unije zapovedane standarde. V tretjem prizoru pa si mladi japi pred nami nariše črtico kokaina, ga strastno posnifa in takrat se čez ekran izpiše: »Kokain – privoščite ga sebi in svojim najbližjim!«

Bi kocko ali črtico belega?

Trčeno in nepredstavljivo? Sploh ne, spomnimo se Sherlocka Holmesa, ki je pri reševanju kriminalnih zagonetk veselo njuhal kokain, da o Sigmundu Freudu, ki je z njim nekaj časa navdušeno zdravil paciente, sploh ne govorimo. Je torej pričakovati, da bi kot družba vzpostavili edino smiselno in zares učinkovito javno politiko, ki bi močno regulirala vsebnost soli, sladkorja in drugih sestavin v hrani, ki je v prosti prodaji? Malo verjetno.

Heroj, ki bi danes to resno predlagal, bi nase pritegnil sveto jezo prehranske industrije. Kako tudi ne, ko pa bi ji s tem neposredno zarezal v še kako sladke dobičke. Kovanje dobičkov je ena od osnovnih človekovih pravic, in kdor si drzne posegati vanjo, duši svobodno podjetniško pobudo, je tiran in sovražnik odprte družbe, bi donelo s strani neoliberalnih apologetov. Zanje, večinoma profesorje ekonomije, je neprijetna resnica, da praviloma na t. i. svobodnem trgu niso in tudi ne bi preživeli niti dneva. V vsakem primeru pa bi morali hitro spoznati, da kaj takega kot deregulirano gospodarstvo ne more obstajati nikjer drugje kot na papirju in v njihovih glavah. Omejevanju sladkorja in soli, če ostanemo samo pri teh dveh sestavinah, ni mogoče nasprotovati niti na načelni ravni. Gospodarstvo (sploh pa prehranska industrija) je že močno regulirano, vendar še premalo. Skoraj dve milijardi predebelih pač pričata o tem, da se tudi debelost, kot danes praktično vse, proizvaja industrijsko. O dobri prodaji nazorno pričajo bilance verig s hitro prehrano in osupljive statistike o tem, koliko tovrstnih restavracij se odpre vsako minuto.

Spodbujanje in povzročanje debelosti pa ni edini dober posel, hudournik denarja teče tudi v roke farmacevtske industrije, ki služi s preprečevanjem in odpravljanjem debelosti ter negativnih učinkov, ki jih ima ta na posameznikovo zdravje. Bolezni srca in ožilja, visok pritisk, holesterol, diabetes … Za vsako od bolezni obstaja na stotine, če ne tisoče zdravil, ki jih plačujemo posredno, preko zdravstvenega zavarovanja ali pa (vedno pogosteje) kar neposredno.

Z intervencijami priljubljenih kuharskih oddaj v šolske jedilnike ozaveščanje o pomenu zdrave prehrane danes vedno bolj stopa v ospredje. Vendar to še vedno ni dovolj, potrebna bo sistematična javna zdravstvena politika, ki bo morala skrbeti tako za kakovost kot za dostopnost (tako fizično kot finančno) zdrave prehrane. Dejstvo je namreč, da si revež danes skorajda ne more privoščiti, da bi živel zdravo. Zdrava prehrana je enostavno predraga!

Z makroekonomskega vidika je pri tem izredno pomembna samooskrba in zmanjšanje odvisnosti od uvoza hrane. Vlada in aktualni kmetijski minister o tem sicer rada govorita in se tem ciljem zavezujeta. Ampak štejejo dejanja in edino, kar smo v zadnjih letih dosegli, je bila prodaja levjega deleža prehrambne industrije, ki prehransko samozadostnost samo še oddaljuje.

ps: prvič objavljeno v časopisu Pogledi, maja 2015

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s