O Junckerju, liberalizmu in curljanju

Naposled smo jo dočakali – na dan je pricurljala afera evropskih razsežnosti. Četudi je njeno sidrišče v enih najmanjših držav stare celine, pa lahko za Luksemburg rečemo, da je to majhna država velikega formata. Takšnega, ki je bil sposoben proizvesti eno najbolj dih jemajočih davčnih utaj. LuksLeaks je še toliko bolj »prestižen«, saj pod novinarsko-preiskovalne žaromete ne postavlja kar kogarkoli, temveč samega Jean-Claudea Junckerja, dolgoletnega premierja dotične državice in novopečenega predsednika Evropske komisije. Morda Evropejci za resnično izvirne oblike davčnih utaj te, vsaj po bruto domačem proizvodu na prebivalca najbogatejše evropske države sploh ne bi izvedeli. Vendar so tu na pomoč nesebično priskočili Američani oz. portal Bloomberg, na katerem so zaskrbljeno opozorili na to, kakšnega moža smo postavili za krmilo bruseljske administracije.

Jean-Claude Juncker in Evangelos Venizelos. Nekadanji predsednik PASOKA, grški finančni, zunanji, kulturni in še kakšen drugačen minister. Sicer znan tudi kot človek, ki je v predalu pisarniške mize “založil” seznam več kot 20.000 grških davčnih utajevalcev.

Vse teče

Juncker (roj. 1954) brez dvoma spada v kategorijo najvplivnejših evropskih oziroma svetovnih politikov. Leta 1989, pri svojih petintridesetih letih, se je začel neustavljiv vzpon njegove politične kariere – tega leta je namreč postal finančni minister Luksemburga in položaj zasedal naslednjih dvajset let. Leta 1995 je postal še predsednik vlade in to ostal do lani. Osemnajst let predsednikovanja luksemburški vladi ga tako postavlja med absolutne rekorderje med demokratično izvoljenimi politiki sodobnega časa. Osem let je predsedoval tudi evroskupini, finančnim ministrom držav članic EU z evrom. Prav lahko si je predstavljati, da bi bil Juncker premier še danes, če ga ne bi s stolčka odnesla vohunska afera. Pred dobrim letom je namreč v javnost pricurljala novica, da je bila luksemburška varnostna služba (SREL) udeležena v številnih nečednih poslih. Mednje so spadali izsiljevanje politikov, nakupi vozil za zasebno uporabo, plačila za dostop do lokalnih veljakov itn. Juncker je takrat prostodušno izjavil, da varnostna služba oziroma nadzor nanjo pač ni bila ena izmed njegovih prioritet. Vseeno pa je storil nekaj, vsaj za slovensko politiko povsem nezamisljivega – prevzel je politično odgovornost in odstopil.

Vendar s tem Junckerjeva kariera ni padla v mrtvi tek, nasprotno, nasmihati se mu je začela nova, doslej najbolj prestižna in politično najmočnejša funkcija. Za predsednika Evropske komisije mu je uspelo pridobiti tudi podporo francoskega predsednika Hollanda kot nemške kanclerke Merklove. Pri Cameronu le ni šlo tako gladko, saj je otoški premier poskrbel, da je pri Junckerju ponovno začelo curljati. Tokrat so ga »namočili« z nečim, kar ga (v nasprotju s prevzemanjem odgovornosti) močno povezuje s slovenskim kulturnim miljejem – neustrašnim popivanjem. Da sta tako luksemburška kot slovenska družba bratski mokri kulturi, dokazuje tudi uradna statistika. Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije nas Luksemburžani za malenkost prehitevajo, saj je pri njih konzumacija čistega alkohola na prebivalca 11,9, v Sloveniji pa 11,6 litra na leto. Na Junckerja so se (predvsem v britanskem tisku) usule obtožbe o domnevnem alkoholizmu.

V enem izmed britanskih tabloidov so mu tako pripisali pivski podvig, v katerem naj bi v manj kot dveh urah po grlu spravil campari, tri kozarce vina in tri merice italijanskega žganja. Britanski Financial Times pa je o Junckerju zapisal, da je ta dokazal svojo sposobnost preživljanja mukotrpnih, celonočnih bruseljskih sej, ob katerih se je podkrepil z brendijem in verižnim kajenjem. V duhu žlahtnega angleškega humorja je časnik zaključil, da bi si lahko novi predsednik komisije v pisarno obesil napis: »Ni vam treba biti pijan, da delate tu, vendar pomaga!« Vendar tudi te obtožbe Junckerju niso prišle do živega in ga odplaknile iz tekme za predsednika komisije, kjer je danes navkljub vsemu trdno zasidran.

O več kot treh desetletjih domnevnega curljanja navzdol

Pred dobrimi štirimi desetletji je svet zaznamovala dramatična političnoekonomska preobrazba, ki je postavila nova pravila igre. Njih se v resnici držimo še danes. Politiki, kot so bili Ronald Reagan, Margaret Thatcher in pa njihovi lokalni pajdaši, kot denimo čilski diktator Augusto Pinochet, so poskrbeli, da neoliberalizem ni ostal samo mrtva črka na papirju, temveč je postal živa družbena praksa. Izredno pomembno vlogo pri tem obratu je odigrala čikaška šola ekonomistov, na čelu z Miltonom Friedmanom, med drugim navdušencem nad Pinochetovo diktaturo, ki je bila po njegovem prepričanju zaslužna tudi za »čilski ekonomski čudež«.

Pri svojem delovanju se je čikaška šola navdihovala pri klasikih politične ekonomije, predvsem pri Adamu Smithu. Eden njenih predstavnikov, George Stigler, je Bogastvo narodov označil za »veličastno palačo, zgrajeno na granitu sebičnih interesov«. Na banketu ob dvestoletnici izida dela pa je prisotne nagovoril s temi besedami: »Prinašam vam pozdrave Adama Smitha, ki je živ in zdrav ter živi v Chicagu.« Tako kot nekoč partijski aparatčiki v resnici niso brali del Karla Marxa, tudi danes podjetniki in ekonomisti ne berejo Bogastva narodov. Zato nas njihovo vehementno sklicevanje na ime Adama Smitha ne sme odvrniti, da ga ne bi brali še sami. Zloglasno »nevidno roko trga« je v Smithovih spisih mogoče najti le na dveh mestih, v vsakem primeru pa ni mišljena kot bianco ček za neobrzdano in v vsem opravičljivo tržno delovanje, ki ga danes zagovarjajo liberalci. Smith je bil pri vprašanjih socialne pravičnosti neskončno bolj načelen, kar je dokazoval tudi z osebnim zgledom, njegova stališča bi danes v resnici lahko veljala za radikalno levičarska.

Vendar so imeli oziroma imajo tudi »čikaški fantje« svojo različico družbene pravičnosti. V grobem je treba, sledeč njihovim nasvetom, trg liberalizirati, odpraviti nepotrebno (beri praktično vso) državno regulacijo in javne storitve oziroma javni sektor kot tak privatizirati. Ob takih pogojih bodo lahko lastniki kapitala svobodno zadihali in resnično izkoristili naložbene potenciale, ki jih zdaj zaradi nerazumnih omejitev s strani države ne morejo. Sodobna liberalna teorija v resnici trdi sledeče – pustite bogatim, da nemoteno bogatijo, in na koncu bomo vsi bogatejši; ali: družba je bogata samo toliko, kot so bogati njeni najbogatejši člani. Formula »trickle-down«, torej kapljanje bogastva navzdol, govori natanko o tem – če bomo dovolili, da so lonci bogatih zvrhano polni, potem ni vrag, da kaj ne bi prikapljalo tudi med rajo, ki pohlevno čaka pod njihovo mizo. Težava pa je v tem, da stvar preprosto ne deluje. Natančneje, deluje, vendar samo v eni smeri. Bogatejši res postajajo vse bogatejši, vendar od njih nič ne prikaplja, zato tudi revnejši postajajo vse bolj revni.

Ljubitelji kultnega Alan Forda se boste lahko strinjali, da so podobnosti med Superhikom in Junckerjem, neverjetne! Oba sta pjanduri in oba kradeta revnim, da lahko dajeta bogatim. Hik-hik!

Svež požirek kapitala v davčni oazi

Od »neoliberalnega obrata« naprej so postale socialne razlike in družbena razslojenost naravnost rekordne, še toliko bolj pa od časa nastopa finančne krize. V ZDA danes 50 milijonov ali vsak šesti Američan živi pod pragom revščine. Medtem ko se je premoženje najbogatejših desetih odstotkov (še toliko bolj enega odstotka) v zadnjih desetletjih dramatično povečalo, so prihodki »spodnjih« 90 odstotkov dramatično upadli. Kako je to mogoče? Sledeč neoliberalnim nasvetom je bil kapital razbremenjen številnih »nepotrebnih« regulacij, hkrati s tem pa je postala država »razbremenjena« davčnih prilivov s strani kapitalskih dohodkov. Podjetja so služila vedno več in plačevala vedno manjše davke. Ključ te, samo na prvi pogled protislovne slike so davčne oaze. Milton Friedman je nekoč izjavil, da bi v primeru državnega upravljanja s Saharo v petih letih zmanjkalo peska. Ni pa bojazni, da bi na svetu zmanjkalo davčnih oaz, s katerimi upravljajo – ja, uganili ste, natanko te iste, nemogoče države.

S čimer se vračamo k naši veliki vojvodini, Luksemburgu. Daleč od tega, da bi bil Luksemburg edina davčna oaza v Evropi. Tu so vsaj še Andora, Monako, Ciper, Liechtenstein, Kanalski otoki, Gibraltar, v tej družbi pa niso samo mikrodržave, v njej so tudi velikani kot Nemčija, Avstrija, Nizozemska, Švica, Velika Britanija – vse naštete ponujajo takšne ali drugačne oblike davčnih olajšav za kapital. Organizacija, ki se bori proti davčnim oazam, Tax Justice Network, je v poročilu iz leta 2012 navedla, da je v oazah skritih do 32 bilijonov dolarjev oziroma kar 32 odstotkov vseh svetovnih naložb. Tako velike količine praktično neobdavčenega ali pa smešno nizko obdavčenega kapitala so resnična »skrivnost« proračunskih lukenj, s katerimi se danes spopada večina držav.

Luksemburg tako ni niti edini niti pretirano poseben primer, kar pa ga seveda ne odvezuje odgovornosti, četudi je bilo na papirju vse zakonito. Kako uspešne so davčne optimizacije v vojvodini, dokazuje primer Amazona, podjetja, ki ima letno dobrih pet milijard evrov dobička in zaradi luksemburških davčnih uslug plača le 4,2 milijona evrov davka (torej manj kot 0,1 odstotka). Korporacija E.On pri dobičku 130 milijonov evrov plača le 1575 evrov davka. Podobne usluge pa koristijo tudi Ikea, Pepsi, Heinz, FedEx, Apple in več kot 300 drugih korporacij.

Junckerja, političnega arhitekta luksemburške oaze, po vsej verjetnosti ta afera ne bo odplaknila, tako kot Obame ni afera s prisluškovanjem NSA. Ob vsem curljanju informacij, ki smo mu priča v zadnjih letih, lahko zaključimo dvoje. Prvič, vsaj nekaj očitno vendarle pricurlja od bogatih in mogočnih. Drugič, zaradi tega ne živimo nič bolje, saj se nič ne spremeni. V resnici se to curljanje zdi kot tista kitajska mučilna tehnika, kjer človeku pričvrstijo glavo, nato pa mu v enakomernih presledkih pustijo kapljati vodo na čelo. Brez izjeme vsakdo, ki je podvržen tej tehniki, zblazni. Bo tudi na nas curljalo tako dolgo, ali pa se bomo prej osvestili in zahtevali spremembe?

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s