Mauerweg

Eberswalder Straße- der Eber (merjasec) in der Wald (gozd). Cesta Gozdnegamerjasca, torej…

Na obrobju Berlina še zmeraj živijo napol mestni merjasci, ki redčijo pridelke vrtičkarjov. Najbolj podjetni v njihovih vrstah se ravnajo celo po šolskem urniku in šolarje med odmori žicajo za malico. Čeprav se po tej cesti, na kateri vsako jutro začnem svojo pot na tečaj nemščine, ne sprehajajo več, je potrebno priznati, da ji ime precej dobro pristoji. Eberswalder Straße je v osrčju Prenzlauer Berga, četrti, v kateri živijo premožnejši Berlinčani. Vendar pri tem ne gre toliko za klasično odtujeno elito, ki s smradom ljudskih množic noče imeti nič, temveč za neko bolj “prosvetljeno” obliko. Zdi se mi, da tukajšnji stanovalci raje kupujejo v trgovinah s hipstersko robo, jedo v etničnih restavracijah in so nasploh zvesti odjemalci alternativne kulture, četudi bi jim materialni status omogočal veliko več. V kolikor gre pri tem za neko zavestno dandyevsko odločitev, v tolikor se mi zdi, da “Merjaščeva” odraža tisto pravo mešanico duha aristokracije in robustnosti, ki je bila prisotna ob lovu na merjasce.

Morda je prav ta aristokratski zven zmotil vzhodnonemške komuniste in so jo zato preimenovali v Dimitroff Straße, v čast Georgija Dimitrova. Ta bolgarski komunist je požel svetovno slavo, ko je leta 1933 s svojo sistematično obrambo premagal nacistične tožilce in se ubranil obtožb, da je bil eden od organizatorjev požiga Reichstaga. Novopečeni nemški kancler, Adolf Hitler je bil razjarjen in ustanovil nova sodišča, ki so v prihodnje razsojala bolj predvidljivo. Na drugi strani je bil Stalin navdušen in Dimitrova v Sovjetski zvezi sprejel z vsemi častmi. Postal je tudi generalni sekretar III. internacionale oziroma Kominterne. Ljudskega heroja bi se danes najbrž spomnil le še kakšen prileten Berlinčan, morda pa tudi kdo od mlajših navdušencev nad Ostalgie- nostalgijo po NDR.

Leonid Brežnjev in Eric Honecker. Sovjetsko-nemška strast.

Njen največji simbol je bržkone Ampelmann, rdeči striček s klobučkom, ki s široko stegnjenimi rokami sveti na semaforju za pešce. Ena tistih podob, ki prebija ustaljeno predstavo o dolgočasno sivi monolitnosti realsocializmov. Danes je ta mali socialistični mož uspešna blagovna znamka in naprodaj skozi množico trendovskih izdelkov, katerih cene so izgubile vsak pridih socializma. Ampelmann naenkrat postane zelen in zdaj strumno koraka naprej, sam pa pot nadaljujem po Bernauer Straße. Točno ta cesta je bila meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom, med leti 1961 in 1989 je po njej namreč tekel Berlinski zid. Danes je del spominske poti “Mauerweg”, ki bi jo lahko poslovenili v “Pot zidu”, vendar nam pogled v slovar razkrije neko zanimivo podrobnost. Samostalnik “Weg” res pomeni “pot”, vendar ista beseda pisana z malo začetnico, torej prislov “weg” pomeni “izginulo”. Lahko torej govorimo o poti izginulega zidu? Zelo verjetno to ni slovnično vzdržno in lahko vznemirja zgolj začetnika kakršen sem sam.

Navkljub temu je že sam Hegel v predgovoru k svoji Logiki ugotavljal, da ima nemščina:

“… precej prednosti pred drugimi modernimi jeziki; nekatere njene besede imajo še celo to svojskost, da imajo ne le različne, temveč celo zoperstavljene si pomene, tako da v tem ni mogoče spregledati spekulativnega duha tega jezika; za mišljenje je prava radost, da lahko naleti na takšne besede…”. Morda ta radost nekoliko izostane ob učenju tega zahtevnega jezika. Nedvomno pa spekulativna razsežnost postane vidna že skozi učenje nemških predlogov, ki napram angleški pragmatičnosti, podajajo precej bolj kompleksno sistematiko časovnih in prostorskih razmerij. Berlinski zid kot betonski predlog, ki je mesto razklal na dvoje in usodno zaznamoval vsa razmerja. Zid kot materializacija spekulativnega duha hladne vojne in nenazadnje zid kot sopostavljenost zoperstavljenih pomenov. Slovnica Berlinskega zidu je polna stranpoti, ki vztrajajo prav skozi svojo izginulost…

Pred petdesetimi leti, 13. avgusta 1961 se je začela gradnja “antifašističnega obrambnega zidu”, kot se je glasil uradni naziv zidu s strani Nemške demokratične republike. S tem, ko je NDR hermetično zaprla mejo je naposled “uspešno” rešila problem prebegov na zahod. Od konca vojne je na zahod namreč prebežalo več kot 3,5 milijonov ljudi. Pri takšni frekvenci je Vzhodni Nemčiji grozilo, da bo nekega dne ostala brez delavcev, ki bi morali gradili delavski raj, če ob tem ne izpostavljamo, za režim neprijetnega dejstva, da je sploh bilo toliko tistih, ki so ga želeli zapustiti. Spet se zasveti rdeči Ampelmann in mimo elegentno odpelje tramvaj. Z njimi se lahko še zmeraj peljemo le po vzhodnem delu mesta, na zahodu jih namreč nimajo. Starka s katero čakava na zelenega Ampelmanna poskuša navezati pogovor. Vendar jo moram razočarati. Sicer bi ji z mojim znanjem nemščine lahko odrecitiral kako mi je ime, iz kje prihajam in recimo kaj rad počnem v prostem času oziroma kakšni so moji hobiji, a to se zdi rahlo neprimerno in nepotrebno.

Zazrem se čez cesto v monumentalno fotografijo, ki je v velikih dimenzijah naslikana na pročelje stanovanjske hiše. Na sliki je Conrad Schumann, vzhodnonemški stražar, ki v elegantnem skoku leti čez bodečo žico in v isti sapi odvrže svoj kalašnikov. Slika je impresivna. Še toliko bolj, ker je izrezana tako da se tla v prvem planu ne vidijo in s tem daje občutek, da Schumann leti kar čez sam zid in ne le čez slabega pol metra visoko žico, ki ga je šele naznanjala. Dostopen je tudi posnetek skoka, vendar je v primerjavi s fotografijo naravnost mizeren. Kako točno se ta fotografija imenuje mi sicer ni uspelo ugotoviti, vendar bi se vsekakor morala imenovati “Skok v svobodo”, to bi namreč povsem ustrezalo propagandnim potrebam hladne vojne in odzvanjalo pravšnjo mero patetike. V bolj cinični različici bi lahko Schumanna imenovali tudi “Leteči Vzhodnonemec”, kakorkoli že, pristanek oziroma doskok je bil zanj naposled neuspešen. Schumann je s tem, ko je kot pripadnik elitnega voda vzhodnonemške policije prebegnil na zahod, res postal ljubljenec “svobodnega sveta”. Vendar ga to v resnici ni osvobodilo. Po njegovih lastnih besedah se je zares svobodnega počutil šele po letu 1989, ko je zid, ki ga je preskočil, še preden je bil zgrajen, padel. Družina in prijatelji, ki jih je pustil za seboj se z njegovim skokom niso nikoli sprijaznili niti ga niso odobravali, zaradi česar ga je trla huda depresija. Naposled se je leta 1998 na svojem vrtu na Bavarskem obesil. Schumann in njegov ponesrečeni skok razkriva kako zgrešena je v resnici Kardeljeva izjava, da: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam”. Kajti človek v resnici nikoli ni sam.

Conrad Schumann- leteči Nemec.

S Schumannovo sliko se začenja spominski park Berlinskega zidu, ki se razteza čez dober kilometer Bernauer Straße. Ob sprehajanju po zelenici, med visokimi zarjavelimi drogovi, umetniški instalacij, ki simbolizira linijo po kateri je tekla meja, smo deležni prave multimedijske izkušnje zidu. Na malih zvočnikih lahko poslušamo izpovedi ljudi, ki so živeli tik ob zidu in tistih, ki so poskušali prebegniti. Ogledamo si lahko črno bele filme o gradnji zidu. Na tleh sta označeni dve liniji po katerih sta tekla dva skrivna tunela (neka družina denimo, je z otroško lopatko skopala 16 metrski tunel). Zraven njiju pa je še Stasijev tunel, ki je bil zgrajen, ko prva dva več nista bila skrivna. Še naprej lahko vstopimo tudi v klasičen muzej in se povzpnemo na razgledno ploščad, ki nam ponuja razgled na “No mans land” imenovan tudi “Death strip”. Na tem mestu je namreč namenoma ohranjen del zidu, ki nam daje predstavo o tem kako je vse skupaj v resnici izgledalo. Polje peska in stražni stolp. Zelo neposredno in precej deprimirajoče, veliko bolj kot varen objem kanonske zgodovine, ki nas omami s podobami, zvoki, statistiko in naposled lahko izpade kot, da se v resnici nikogar ne tiče.

Misliti zgodovino, ne kot oddaljen in ugasel vulkan, temveč kot nekaj, kar se še zmeraj pretaka pod našimi nogami in lahko vsak trenutek izbruhne. Ob 50 obletnici začetka gradnje zidu so Berlinčane povprašali kako nanj gledajo danes. Več kot tretjina jih je odgovorila, da gojijo določeno razumevanje do ideje o gradnji zidu in da so to pač terjale takratne okoliščine. Na tem valu so očitno poskušali zaplavati nekateri predstavniki die Linke, stranke, ki je naslednica vzhodnonemške komunistične partije. Vendar se je kmalu pokazalo, da stranka pri tem ni enotna saj je eden njenih članov izjavil, da nekateri v njihovih vrstah skozi opravičevanje NDR in zidu, opravičujejo svojo lastno zgodovino. Mislim, da je prav v tem kleč vsake nove leve politike, ki ima resne pretenezije po tem, da zamaje oziroma zruši obstoječo hegemonijo liberalnega kapitalizma. Torej v njenem odnosu do lastne zgodovine. Tega lahko označimo s formulo apologija-aporija.

Relativiziranje gradnje zidu, poudarjanje specifičnih okoliščin, ki so na začetku šestdesetih zahtevale gradnjo “antifašističnega obrambnega zidu” je potrebno jasno ožigosati kot prostaško početje bankrotirane levice, ki ni sposobna misliti onkraj svojih zgodovinskih polomov. Takšna apologetika je vredna izjave Ericha Honeckerja, generalnega sekretarja NDR, ki je še leta 1989 zagotavljal, da bo zid stal še 50 ali 100 let. Predvsem pa je apologija odpoved mišljenju in že kot taka na levici ne bi smela kaj iskati. Zato se mi zdi veliko bolj primerno vztrajati na spoznanju aporije, torej zagate v kateri se levica nahaja od padca zidu naprej. Prav skozi afirmacijo tega, da je zgodovina 20. stoletja za levico, tudi in predvsem zgodovina propadlih političnih projektov se šele lahko začne resen razmislek in ustvarjanje nove leve politike.

Ampelmann na usnjeni torbi japonskega turista je danes lahko simpatičen, vendar NDR ni bila simpatična država. Ocenjujejo, da je imel sovjetski KGB enega agenta na slabih 6.000 prebivalcev in nacistični Gestapo enega na približno 2.000. Stasi je imel enega agenta na 60 prebivalcev in bil s tem najbolj dovršena policijska država na svetu. Kdor tega ne obsoja nima podlage, da bi bil kritičen oziroma obsojal vse tiste zidove, ki danes še zmeraj stojijo. Morda je največja zgodovinska ironija v tem, da danes v ZDA, na meji z Mehiko stoji več kot 1000 kilometrov dolg zid, ki je še bistveno bolj dovršen od Berlinskega. Preko spleta se lahko kdorkoli iz kjerkoli in v vsakem trenutku priklopi na neposreden video nadzor meje in opreza za potencialnimi prebežniki. Sistem, katerega si Stasijevi agenti niso mogli zamšljati niti v najbolj divjih sanjah…

Fotografije, viri: #1, #2, arhiv Kajno Sekira

Prvič objavljeno na portali AirBeletrina

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s