Študent nekoč, študent danes

Spodnji zapis je nastal pred skoraj petimi leti, ko se je zgodila tako imenovana granitna sreda, študentski protesti pred Državnim zborom, ki so se zaključili z njegovim granitiranjem. Leta 2010 je bila na oblasti vlada Boruta Pahorja, v njej pa sta sedela še prvaka LDS, Katarina Kresal in Zares, Gregor Golobič. Pahor se danes sonči v soju medijskih žarometov in leporeči “bez ograničenja trajanja mandata”. Kaj točno počne Kresalova bržkone nikogar ne zanima. Za državljana Golobiča pa sem zadnjič tekom intervjuja, ki ga je dal za tretji program, izvedel, da je, tako kot jaz, tudi on samostojni podjetnik in “poskuša preživeti”. Jaz s pisanjem, on pa s svetovanjem vladam “od Makedonije do Velike Britanije”, jah, težka je podjetniška, ni kaj…

Morda najbolj zanimiva sprememba izpred petih let pa je vstop Združene levice v Državni zbor. Kot vedno je tudi tokrat, heglovsko rečeno, zvijačnost uma poskrbela za določen suspenz. V času granitiranja parlamenta je ob vsesplošnem moraličnem zgražanju, značilnem predvsem za tako imenovano levico, SDS-ov Vinko Gorenak nastopil odločneje. Namesto praznega leporečenja je pred parlamentarno komisijo povabil “Fronto prekercev” oziroma “Delovno skupino proti delu” ter jih označil za “anarhiste”, “ultralevičarje” in “militantni odred Katarine Kresal”. Med povabljenimi je bil tudi Luka Mesec, takrat dejaven še v študentskem politološkem društvu Polituss, kjer smo se kakšni dve leti nazaj tudi spoznali in začeli sodelovati. Sam sem bil v tem času urednik študentskega časopisa Tribuna, ki se danes, tako kot že neštetokrat v svoji zgodovini, ponovno spopada s samovoljo študentske nomenklature. Slednja je vedno znova prepričana, da lahko z nekaj zdravorazumskimi prijemi Tribuno približa študentom in naredi bolj brano- rezultat tega početja je vedno isti, operacija (odstranitev starega uredništva) uspe, pacient (časopis Tribuna) umre. 

Kakorkoli že, Gorenak in kompanija si takrat gotovo niso predstavljali, da bodo Meseca in naš “militantni odred” zdaj prisiljeni gledati vsak dan v poslanskih klopeh!

slika-_original-1308042391-54374

Devetnajsti maj se je pričel kot prijetna, sončna sreda. Ob koncu dneva je bilo pročelje Državnega zbora razbito, skupina na facebooku, ki jo je tega dneva sram, danes šteje že dvakrat več ljudi kot je bilo protestnikov. Slovenski politični vrh je proteste soglasno obsodil, mediji so ob tem dogodku z velikim D, doživljali serijske orgazme. Vprašanje odgovornosti je postala osrednja tema v naši državi in celo za nekaj časa zasenčila polemike o arbitražnem sporazumu. Mar so krivi študentski funkcionarji ali policija ali politiki ali prisotni vandali? Nekdo vendar mora biti! Začnimo pot razmišljanja do tega ultimativnega odgovora s pogledom v zgodovino študentskega gibanja in protestov ter poglejmo, kaj nam lahko ti povedo o aktualni situaciji.

So bili študentje vedno revolucionarji?

Tokrat ne bomo govorili o znamenitem maju 1968 ali pariških ulicah. Pustimo ta že prevečkrat recikliran in popolnoma obrabljen primer ob strani in se podajamo raje v Nemčijo slabih dvesto let nazaj v zgodovino. V Wartburgu so leta 1817 na tristoto obletnico slavne razglasitve tez Martina Luthra na vratih wittenberške katedrale in zgodovinskega začetka reformacije študentje organizirali festival. Wartburg je Luthru nudil zatočišče, kjer je lahko v miru prevedel biblijo in s tem postavil nove standarde nemškemu jeziku in ustvaril oporno točko za nemško narodno zavest. Ta je bila v drugem desetletju 19. stoletja v bolj klavrnem stanju. Po vojni z Napoleonovo Francijo in sklepih dunajskega kongresa so evropske sile reakcije neizprosno zožile manevrski prostor za nove poskuse demokratičnih reform, svoboda govora in združevanja pa sta bili radikalno omejeni. Večina narodov je ostalo zaprtih v takšnih ali drugačnih nacionalnih kletkah, ki so se razletele šele ob koncu I. svetovne vojne. Študentje so zato v znak protesta pred Wartburškim gradom zažigali reakcionarno in konzervativno literaturo, na grmado pa so leteli tudi simboli Napoleonovega režima in opozarjali nase ter na svoje nestrinjanje z navedenimi politikami. Na gorečem kupu se je znašla tudi Zgodovina nemškega cesarstva delo Augusta von Kotzebueja,, dramatika, ki se je norčeval iz pretenzij po svobodnih institucijah in aspiracij liberalcev po nacionalni reformi. Dve leti po znamenitem sežiganju knjig je tudi sam podlegel podobni usodi….

Večina študentov, ki so se udeležili sežiganja knjig so bili aktivni člani študentskih združenj oziroma bratovščin. Ta združenja so se udejstvovala v različnih družbenih dogodkih, za svoj najpomembnejši cilj pa so si zadala zvestobo združeni Nemčiji. Bila so tudi močno zavezana borbi za svobodo, pravice in demokracijo, vseeno pa so na trenutke iz svojih vrst izčlanjevala jude, ker so jih smatrali za nenemške.

Karl Ludwig Sand je bil član ene takšnih bratovščin in delo Kotzbeuja je sovražil bolj kot kdorkoli drug. 23. marca 1819 je Kotzbeuja obiskal na domu mu v obraz zakričal: “…izdajalec domovine!” ter ga večkrat zabodel. Ko je na prizorišče zločina stopil umorjenčev štiriletni sin, je Sand zabodel še samega sebe, vendar poskus samomora ni uspel. V zaporniški bolnišnici so ga uspešno oskrbeli in po prestanem sojenju je bil obsojen na smrtno kazen z obglavljenjem.

SandaufdemSchafott

Javna usmrtitev Karla Ludwiga Sanda.

To dejanje je princu Metternichu prišlo kot naročeno, slabega pol leta po dogodku je namreč sklical konferenco v Carlsbadu in brez težav sprejel serijo dekretov, ki so radikalno zožili polje svobode tako za univerzitetno delovanje kot za svobodo tiska. Pri slednjem je Metternich, že dvesto let nazaj, presodil, da bralna kultura ni na najvišji ravni. Eden izmed dekretov je namreč določal, da vsi pamfleti, članki ipd., ki ne presegajo dvajsetih avtorskih pol ne smejo iti v tisk brez privoljenja državnega uradnika, medtem ko za dela, ki so presegala dvajset avtorskih pol, ta omejitev ni veljala. Ena izmed posledic atentata je bila tudi ukinitev vseh študentskih bratovščin, ki so bile vse po vrsti označene za revolucionarne in kot take skrajno nevarne.

Tudi t.i. pomlad narodov v letih 1848/49 ni obrodila želenih sadov in monarhične sile so uspešno odbile tudi ta napad. Prostor za demokratično transformacijo se je v Nemčiji vedno bolj ožil, vzporedno s tem pa so bile vladajoče ideje zmeraj močnejše. Velike evropske monarhije so si tako priborile še dobrega pol stoletja življenja, dokler niso razpadle v krvavem debaklu I. svetovne vojne. Takšna monolitnost politične oblasti je načela tudi moralo nemških študentov, sčasoma so opustili svoje radikalne nazore in se zmeraj bolj spreobračali k “idealu dobrega državljana” in v svojih nazorih postajali vedno bolj konservativni. Ali so kdaj sploh imeli revolucionarne ideje? Upal bi si trditi da. Zagovarjanje nacionalne enotnosti z današnjega vidika prav gotovo ni napredna ideja, vendar je pri tem potrebno biti pošten in upoštevati specifičen zgodovinski kontekst, v katerem so delovali nemški študentje. V času, ko je Evropo obvladal primež monarhičnih dinastij, ki so bile dobesedne kletke narodov je bil boj proti temu nedvomno napreden. Zavzemanje nemških študentov za nacionalno in sekularno državo, ki bi bila urejena v duhu liberalne demokracije je zato vendarle progresivno. Ideje je potrebno analizirati v duhu zgodovinskega konteksta, v katerem so se pojavljale in delovale, sicer neizogibno zapademo v izrekanje s pozicije, ki samo sebe dojema nad kakršnokoli obstoječo zgodovino in jemlje za osnovo mišljenja zgolj obstoječo sedanjost. Zdi pa se da, slovenska politična in medijska sedanjost, očitno ni sposobna narediti niti takšne napake.

Kaj pa mi?

Temeljno vprašanje, ki se zastavlja ob nedavnih študentskih protestih je, kaj se je v resnici zgodilo. Zelo močna linija interpretacije poudarja sram. Kot se v tako delikatnih razpravah spodobi je najprej potrebno pogledati kaj beseda sploh pomeni. Sram je neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja. Gre za specifično občutje, ki ga lahko zasledimo zgolj pri ljudeh in za živali ni značilno. Nemara je bil sram še toliko večji, ker naj bi bili priča živalskemu obnašanju v njegovi najhujši obliki. Živalsko divjanje brez vsakršne vsebine, zgolj nasilna erupcija nekontroliranih čustev. Zato so facebook skupine cvetele kot gobe po dežju, tudi če vas je tega dne morda bilo sram česa povsem drugega, ste imeli enkratno priložnost, da se pridružite večtisočglavi virtualni množici, ki jo je bilo prav tako sram in ste v njej lahko utopili svojo malo sramoto.

Sram ni bilo zgolj navadnih državljanov, sramovali so se tudi mediji, ki so v svojem poročanju, kar tekmovali, kdo bo z večjo moralnostjo obsodil početje pred parlamentom. In nenazadnje sram je bilo tudi nekatere naše najviše politične predstavnike. Pavle Gantar se je sramoval tega, da so ljudje, ki so želeli sto odstotno subvencionirano malico, v parlament metali jajca, če bi si jih pa lahko spekli in rešili problem. Danilo Türk pa se je sramoval črnega dneva politične nekulture. Značilno za kapitalizem je sram naposled postal tudi posel in pojavile so se majice s sloganom Ne meči, reči! Kupiti jih je moč za 10 evrov, vendar pri tem ostaja pomirjujoča zavest, da bosta 2 evra namenjena obnovi Državnega zbora.

Moram priznati, sramežljivo in s težkim srcem pa vendar – mene ni sram! Mislim namreč, da je pri tako močnem občutenju kot je sram potrebno imeti jasno razdelano hierarhijo. Naj razložim na nekaj primerih. Ko Pavle Gantar izjavi, da kdor meče jajca, ne more biti lačen, me je bolj sram takšne izjave, ki socialno politiko zamenjuje z jajci, kakor nekaj vročeglavcev, ki so v parlament metali jajca. Ko Danilo Türk, ki je ob sprenevedanju Gregorja Golobiča smatral, da je čas še za eno priložnost in ob svojem obisku Sarajeva za letalo porabil več kot slovenski delavec zasluži v desetih letih, govori o črnem dnevu politične kulture, ga ne morem jemati resno in me je sram prostodušne dvoličnosti. Veliko bolj kot nekaj razbitih šip na parlamentu me je sram, da imamo v Sloveniji skoraj 100.000 brezposelnih, da imamo več kot 200.000 ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Sram me je tega, da mladi nimamo perspektive, da so sanje o lastnem stanovanju le še oddaljen privid, prav tako tudi varna služba za nedoločen čas. Sram me je okoliščin, ki so sploh privedle do tega protesta.

IDS

8. marca, 2014 se je zgodil ustanovni kongres Iniciative za demokratični socializem, članice koalicije Združena levica. “Granitna sreda”, ki je pokazala na sprenevedanje študentske in državne politike ter dejavnosti v društvih kot je bilo Polituss, časopis Tribuna, Fronta prekercev in številnih drugih, so pomembno prispevali k razvoju ideje, da je potrebno ustanoviti svojo lastno politično silo.

19.5.2010 se je zgodila ulica in gnev vseh tistih, ki v naši družbi nimajo glasu in se ne znajo artikulirati. Navkljub vsem poskusom depolitizacije, je šlo za političen dogodek, ki ga ne moremo s takšno lahkoto zvesti na vandalizem. Razumeti ga je potrebno kot določeno družbeno razprtje, čigar vsebina bo v naslednjih tednih dokončno zapečatena. Kot se je nemška javnost zgražala ob wartburškem zažiganju knjig tako se slovenska lahko začne zgražati ob kamenjanju parlamenta. Vendar zgolj zgražanje ni dovolj za odpravo konkretnih družbenih problemov, s katerimi se danes soočamo mladi.

Prvič objavljeno v mariborski Katedri, ki danes žal več ne izhaja.

Fotografije: vir1, vir2, vir3

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s