Bili smo nič, bodimo vse!

“Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si več ne morem privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem kaj me čaka…”

Takšne in podobne pogovore imam vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bila oziroma bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen se preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je potem, ko na izbiro ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnjih izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov. Kaj drugega večini niti ne preostane. Vedno več je tistih, ki se morajo s trpkostjo vračati nazaj domov, kljub temu, da so bili že leta nazaj prepričani, da se dokončno poslavljajo in osamosvajajo. Naša generacija je prva po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Vse tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – služba, stanovanje in družina -, danes postaja vse bolj nedosegljivo. Ko potegnemo črto, se vsa vprašanja zvedejo na vprašanje denarja. Kdor nima službe in ne služi denarja, ne more plačevati najemnine, kaj šele kredita, in ob trenutnih življenjskih stroških zelo težko načrtuje družino.

Upor proti avtoriteti, svobodnjaški duh, razbitje vseh starih in okostenelih struktur so bili momenti, ki so zaznamovali preteklo generacijo. Vendar je bilo vse to mogoče zato, ker je bilo večini prebivalstva osnovno preživetje zagotovljeno. Upirati se temu, da hodiš v službo, je bilo lahko provokativno samo v času polne zaposlenosti, ko so bili šefi tisti, ki so morali dajati koncesije delavcem. Upirati se službi v času, ko jo je izredno težko, že skoraj nemogoče dobiti, pa je, v najboljšem primeru, samo še znak bohemstva, ki lahko računa na druge finančne vire. V družbi, kjer je preživetje posameznika odvisno od tega, da prodaja svojo delovno silo je edina stvar, ki je hujša od tega, da te izkoriščajo, to, da te ne. Vendar tudi tisti “srečneži”, ki še imajo službo, v njej lahko najdejo le grenko tolažbo. Za osnovno, večkrat kot ne borno, preživetje tako že zaslužijo, kaj več od tega pa si tudi ne morejo obetati. Službe, ki so danes na voljo mladim so večinoma vezane na status študenta ali pa druge oblike nestalnih in negotovih delovnih razmerij. Tudi ta ne omogočajo kakršnegakoli bolj trajnega načrtovanja prihodnosti in že nekaj nepričakovanih stroškov lahko posameznika povsem vrže iz finačnega ravnotežja. To ni zgolj stvar osebnih opazk, ampak to potrjujejo tudi statistične analize, ki dokazujejo, da je Slovenija po številu negotovih oziroma prekarnih zaposlitev med mladimi v samem vrhu med evropskimi državami. Smo generacija, ki ji ne bo nič podarjeno, ampak si bo morala vse sama izbojevati.

Smo največja težava prav in samo mladi? Nikakor. Mi smo zgolj v spodnjem delu prehranjevalne verige kapitala, še veliko težje gre migrantskim delavkam in delavcem in vsem drugim družbenim skupinam, ki so še nižje in nimajo nikakršnih možnosti, da bi se na koga oprli. Tudi delavkam in delavcem v javnem sektorju se življenjski položaj vztrajno slabša. Ljudje s trideset in več leti delovne dobe, učitelji in zdravnice, uradnice in vzgojitelji, zaposleni v energetskih podjetjih in vsi drugi, ki delajo za javno dobro. Vsi ti ljudje, ki vsak dan, leto za letom skrbijo, da naše skupno življenje nemoteno teče, zdaj postajajo obravnavani kot strošek, kot strošek, ki bi se ga morali kot družba sramovati in ga zmanjšati, kolikor je le mogoče. Prepričujejo nas, da je naša družba predraga, da smo živeli nad našimi zmožnostmi in da tako enostavno več ne gre naprej. Da smo predragi, da smo si privoščili preveč, nas prepričujejo predvsem bogati politiki, gospodarstveniki in neoliberalni ekonomisti, ki v življenju nikoli niso čutili pomanjkanja. Ampak kdo točno je živel nad svojimi zmožnostmi? Murine delavke, vozniki LPP-jevih avtobusov, čistilke na ministrstvih? Če so, potem jim je to vsekakor uspelo zelo dobro skrivati. V nečem pa se lahko z našimi dežurnimi moralizatorji vseeno lahko strinjamo – tako res več ne gre naprej!

Iluzija, ki je kapitalizem v preteklih desetletjih gnala naprej, da bo vsem tistim, ki bodo igrali po pravilih igre, se dovolj časa odrekali in nasploh bili kapitalaboječi, na koncu za vse muke poplačano, je pristala na smetišču zgodovine. Ne, kapitalizem ni družba, v kateri bi lahko vsak največ prispeval s tem, v čemur je najboljši; praviloma mu sploh ni omogočeno, da bi se s tem ukvarjal, kaj šele preživljal. Je družba brezposelnih doktorjev, vedno bolj ububožanih upokojencev, ki se po 40 in več letih delovne dobe bojijo za lastno preživetje, je družba zgarane srednje generacije, ki jo je strah kako bodo preživeli njeni potomci, je družba globoke negotovosti. Predvsem pa je kapitalizem oblika družbe, ki ji je za vse našteto popolnoma vseeno, edino kar jo v resnici zanima in kjer se konča njena neskončna ciničnost so dobički. Neprekosljiv citat, ki ga v Kapitalu povzema tudi Marx, slikovito opiše kako občutljiv je kapital na dobičke: “Kapital… Se izogiba hrupa in prepira, ker je boječe narave. To je zelo resnično, vendar pa v tem ni vsa resnica. Kapitalu se gnusi pomanjkanje profita, ali pa zelo majhen profit, tako kakor se naravi gnusi prazen prostor. S primernim profitom pa postane kapital drzen. Če je zagotovljenih 10%, ga je mogoče povsod uporabiti; z 20% postane živahen; s 50% svojeglavo predrzen; za 100% potepta vse človeške postave; za 300% pa ni zločina, ki ga ne bi tvegal, tudi za ceno vešal. Če prinašata hrup in prepir dobiček, spodbuja oba”. Ker iz delavcev več ne morejo izžeti velikih dobičkov, lastniki kapitala do njih danes tako čutijo samo gnus in prezir.

Foto IDS

Gospoda iz gospodarske zbornice zato ne pomišljajo, da bi iz svojih usnjenih foteljev ob vsaki priložnosti delavcem zažugala, da živijo nad svojimi zmožnostmi in da bo potrebno še veliko odrekanja. Gnus in prezir, ki nas hočeta prepričati, da so bili pred krizo nekje skriti delavni lastniki kapitala, ki so od jutra do večera v potu svojega obraza ustvarjali vrednost, medtem ko so se delavci v zasebnem in javnem sektorju nalivali s šampanjcem in sproti zaveseljačili vse tisto, kar so prvi ustvarili. Takšnim domišljijskim prepričanjem je dovolj nasproti postaviti moment delavskega upora in stavke. Takrat, ko se zaprejo vrata uradov, učilnic, tovarniških hal in drugih delovnih mest, takrat postane kristalno jasno kdo so tisti, ki v družbi nekaj ustvarjajo in kdo tisti, ki živijo na račun njihovega dela. Zato je moj odgovor vsem tistim tovarišicam in tovarišem, ki sem jih navedel na začetku, ko me vprašajo kaj storiti, vedno isti: “Moramo se organizirati in boriti!” Smo v takšnem zgodovinskem položaju, ko so nam zaprte vse lahke in napačne poti, zato je potrebno stopiti po najtežji in tudi najbolj pravilni, po poti izgradnje socialistične alternative obstoječemu sistemu!

Izkušnjo jugoslovanskega socializma so v našem prostoru praviloma razlagali na dva načina. Desnica je partizanski boj in socialistično revolucijo vztrajno trgala iz njunih zgodovinskih okoliščin in vse tiste, ki so vanju verjeli kriminalizirala kot vojne zločince. Tako imenovana levica pa je jugoslovanski socializem servirala v njegovi brezkofeinski, nostalgično-kulturni različici. V tem primeru smo dobili socializem očiščen vseh politično ekonomskih razsežnosti, ostalo pa je nekaj kar dobro dene očem, želodcu in ušesom. To dvojno napačnost je potrebno presekati s ponovno in premišljeno potrditivijo zgodovinskih dosežkov jugoslovanskega socializma. Na tem mestu podrobnejša razčlenitev seveda ni mogoča, vseeno pa lahko priliko izkoristimo za osvetlitev vsaj enega dela te dediščine, ki sta ga tako desnica kot tako imenovana levica usklajeno brisali iz kolektivnega spomina. Govorimo o Gibanju neuvrščenih.

Leta 1961 v Beogradu, med drugim na pobudo Josipa Broza Tita, ustanovljeno Gibanje neuvrščenih je bilo dejansko eden najmočnejših in najnaprednejših dejavnikov na mednarodnem političnem prizorišču. Več kot sto državam, ki so bile njegove članice je omogočalo, da so na Generalnih skupiščinah Združenih narodov vodile neodvisno politiko, ki ni bila podrejena interesom Sovjetske zveze ali Združenih držav Amerike. Članice neuvrščenih so si prizadevale za pravico do samoodločbe narodov, nasprotovale so apartheidu, vojaškim posredovanjem Nata in Varšavskega pakta in nasploh zavračale uporabo sile v mednarodnih odnosih. Gibanje si je prizadevalo za krepitev Organizacije Združenih narodov, za mednarodno enakopravno sodelovanje in za preobrazbo družbenoekonomskega sistema na svetovni ravni. Jugoslaviji je ta izjemna mednarodna vloga omogočala, da ji ni bilo potrebno vstopiti niti v zvezo Nato niti v Varšavski pakt. Hkrati je lahko zasledovala in udejanjala interese samoupravnega socializma in v mednarodni javnosti uživala izjemen ugled. Gibanje neuvrščenih je tako v resnici eden izmed največjih dosežkov jugoslovanskega socializma, hkrati pa tisti način organiziranosti, ki ga je potrebno vzeti za zgled tudi danes. Bolj kot kdajkoli prej je namreč jasno, da šibke države svetovnega obrobja same ne morejo doseči ničesar in da je napredek možen zgolj skozi nove oblike internacionalizma.

Iniciativa za demokratični socializem je naš prispevek k tovrstnim bojem. Je kamen v mozaiku mednarodnih bojev in poskus, da bi vsem delovnim ljudjem omogočili izrazno formo, skozi katero bodo lahko uresničevali svoje interese, ki so v isti sapi interesi družbe kot celote. Je prvi korak na dolgi poti k temeljiti družbeni prenovi, ki za svoj cilj jemlje družbeno ureditev, katere vodilo bo vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah.

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s